Erika Lapornik, učiteljica na osnovni šoli Ivana Cankarja v Trbovljah, je ena tistih, za katere je kozarec vedno napol poln in iz katerih kar buhti energija. Prav to je njena supermoč, pojasni. Otroke pridobi z nasmehom in pozornostjo. Približa se jim tudi z lutkami, ki so izvrsten pripomoček pri načenjanju tabu tem. Nikoli pa ne pozabi na gibanje, zato je ob prvem snegu otroke seveda peljala ven. Nikdar namreč ne veš, ali bodo popoldne imeli to možnost.

Po osnovni izobrazbi je vzgojiteljica, te so v šolah običajno v prvih razredih skupaj z učiteljicami razrednega pouka. V času, ko učiteljev močno primanjkuje, pa na trboveljski šoli dela v oddelku podaljšanega bivanja in skrbi za dodatno strokovno pomoč dvajsetim učencem s posebnimi potrebami. Njena pot v šoli se je začela prav na šoli s prilagojenim programom v Sevnici. »Za delo z otroki s posebnimi potrebami moraš imeti čut, empatijo. Tega ne zmore vsak. So me pa otroci takoj sprejeli, celo objeli. So iskreni, res čutijo.«

Z otroki dela individualno v sobi, znotraj katere je še ena manjša sobica. Senzorna soba. Na tleh je debela blazina z mehko odejo, zatemnjena luč, prijetna barvna svetloba, zraven pa voda, ki se nežno pretaka. Učiteljica pravi, da se v senzorno sobo lahko otroci umaknejo, kadar jim je težko. Poudarja, da je ključno, da jo otroci začutijo. »Prej so imeli drugo učiteljico, na katero so bili navajeni. Otroci s posebnimi potrebami se težje prilagajajo spremembam. Zato je treba počasi, da dobiš stik z otrokom. Potem začutim, kaj so njegove prednosti, pomanjkljivosti, talenti in pri čem ga je treba podpreti.«

Vse naloge so povezane z gibanjem. FOTO: Črt Piksi

Pri mlajših opaža največ težav pri grafomotoriki, starejšim pomaga pri razumevanju prebranega, interpretaciji. V knjižnici jih spremlja, ko pišejo preizkuse znanja, jim prebere vprašanja in jih razloži, da preizkus sploh razumejo. Z njimi veliko dela po tako imenovani NTC metodi, ki jo je zasnoval dr. Ranko Rajović. »Zdaj so se recimo učili Zdravljico. Nekateri si res ne morejo zapomniti vseh kitic, zato smo kitice narisali. Pa je šlo precej lažje. S temi metodami se ni treba učiti na pamet. Veliko je gibanja.«

Ven, ven, ven

Tudi sama se veliko giba. Pravi, da je včasih kolesarila v službo in nazaj. Dve uri na kolesu. Otroci pa prav tako potrebujejo veliko gibanja, zato vedno izkoristi priložnost, da jih spravi na zrak. »Starši velikokrat tega ne zmorejo popoldne po službi. Lahko je slabo vreme ali pa je že tema, zato sem skušala to nadomestiti.« Njen lanski izziv je bil, da bo postala gozdna učiteljica. Vsak dan so šli ven, v gozd. »Otrokom sem naročila, naj imajo s sabo škornje. Zelo sem bila vesela, ker sva se povezali z učiteljico, ki je poučevala prve tri razrede. Ko sem šla iz službe v trgovino, sem bila vedno vsa umazana, ampak otroci so bili srečni. To je pomembno.« Tudi zato jo preseneča, da otroci včasih nočejo ven, ko jih vpraša, kaj bi radi počeli. »Včasih nočejo iti! Ampak to je nujno. Med gibanjem se ustvarjajo sinapse in miselni razvoj.«

Prvošolčkom je z igro o Kiku in roki predstavila, kaj so neprimerni dotiki. Potem sta igro z lutkama, ki ju je naredila njena učenka, odigrala še učenca. FOTO: Črt Piksi

Učenje notnih vrednosti je lahko tudi zabavno. FOTO: osebni arhiv

O tem večkrat razlaga tudi Rajović, po njegovi metodi se je izobraževala in zdaj sama vodi delavnice. »Zdaj bom imela tečaj za predšolske otroke v Celju. Otroci se učijo z gibanjem in različnimi vajami, malo starejši imajo rebuse, nelogične zgodbe.« To uporablja tudi v šoli. Njeni učenci so pripravili igro skritih besed. Kako bi odgovorili na vprašanji: V kateri državi Bogdan Skandinavijo raziskuje? Kam z zlomljeno nogo Rene ne more? Učenci 5. b razreda, ki so to reševali, so še pred zaključkom vprašanja izstrelili: »Danska! Gore!«

Ampak najraje gre z otroki ven. V oddelku podaljšanega bivanja, kjer se zamenja več otrok, najprej naredijo nalogo, potem pa takoj na zrak. »Razen ko je bil prvi sneg. Takrat smo glasovali. Zelo pomembno se mi zdi, da gredo v takih trenutkih ven.«

Skozi igro z lutkami

V 1. a razredu je predstavila svoje drugo močno področje. Lutke, s katerimi se otroci lažje poistovetijo in povežejo. Odigrala je pravljico o Kiku in roki, gre za zgodbo iz knjige izpred nekaj let, ki otroke uči o neprimernih dotikih. Da bodo znali reči stop, da bodo neprimerne dotike sploh prepoznali. Lutki ji je izdelala učenka, ki jo ima pri dodatni strokovni pomoči. »Skozi igro z lutkami otrokom damo sporočilo. Vedno izbiram take vsebine. Nekateri se izogibajo tabu tem, kot sta spolnost in smrt, jaz pa sem bila od nekdaj na to pozorna. Tudi na zasmehovanje, ignoranco med otroki. Tega je v šolah veliko. Pravzaprav se začne že vrtcu.«

Prvošolčkom je z igro o Kiku in roki predstavila, kaj so neprimerni dotiki. Potem sta igro z lutkama, ki ju je naredila njena učenka, odigrala še učenca. FOTO: Črt Piksi

Otroke uči, da sprejemajo drug drugega, za učenje pa je nujno, da otrok sprejme tudi učitelja. Zlasti je to izziv pri otrocih s posebnimi potrebami. »Najti moraš stik z njim. Da te sprejme kot osebo. Če te sprejme, te bo poslušal, lažje sprejel, kar mu razlagaš. Pomagaš pa jim tudi na druge načine. Nekateri se preprosto ne znajo učiti. Starši mu rečejo, naj gre v sobo in se uči dve uri, potem bo dobil računalnik. On pa se res ne zna učiti. Jaz jim pomagam poiskati metodo, ki bi jim pomagala. Vem, kakšen stres je to lahko za otroke. Nekaj jim naročiš, zahtevaš od njih, ni pa vmesnega koraka, da bi jim to nekdo pokazal. In se izgubijo.«

Pozornost

Vseeno pa tudi pri njej niso le rožice in sreča. V vsaki skupnosti je kdo z nezaželenim vedenjem. Izobraževala se je tudi v programu Neverjetna leta, namenjenem preprečevanju in zgodnji obravnavi vedenjskih težav otrok. »Tako vedenje je treba ustaviti, da drugi otroci niso ogroženi, da pouk ni moten. Običajno otroku daš odmor. Da prediha, gre morda v senzorično sobo, mu daš senzorično uro, žogico za stiskanje. Načeloma pomaga umik iz prostora. Si zraven, mu poveš, da je na varnem. Daš mu termometer čustev, na katerem ti lahko pokaže, kako se počuti.« Če ima za nezaželeno vedenje odmore, pa ima za otroke tudi majhne nagrade. Nalepke ali štampiljke. »Neka majhna pozornost. In so vedno veseli.«

Učiteljica je napisala pravljico Lisička in čarobni božič, otroci so jo že uprizorili. FOTO: osebni arhiv

Ko smo z učiteljico skupaj stopili v razred, je učenka takoj dvignila roko in iskreno brez zadrege povedala: »Učiteljica, danes ste pa tako lepi.« Učiteljica pravi, da se trudi, da je nasmejana, da otroci nimajo zadržkov. Kar smo videli, jih res ni. Objemajo jo, ona pa ne skopari s pohvalami: »Zlasti v prvem razredu se še želijo objemati, dam jim kakšno petko, preprosto jih opazim. To je zanje zelo pomembno. Enkrat sem dala vsakemu v škatlo ogledalo in jim povedala, da je v škatli slika mojega najljubšega učenca. Pa se je vsak tako nasmejal. Srečni so.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!