V nadaljevanju preberite:

V časih, ko so računalniki naš pripomoček za delo, zabavo in učenje, zaradi česar velik del vsakdana preživimo v sedečem položaju, je še posebej pomembno opozarjati na pomen gibanja. To mora postati ključen del življenja in ga je treba privzgojiti že mlajšim otrokom, ki so bili, v nasprotju s starejšimi generacijami, rojeni v digitalni svet.

Že številne raziskave so pokazale, da na to, koliko se otrok giblje, koliko je športno aktiven, zelo vpliva primarna družina oziroma zgled staršev – poleg ekonomsko-socialnih in drugih dejavnikov. Nezanemarljivo vlogo imajo tudi šola oziroma vzgojno-izobraževalne ustanove.

»Raziskave kažejo, da so bolj izobraženi starši, denimo z univerzitetno izobrazbo, tudi sami bolj aktivni, posledično pa tudi njihovi otroci. Tisti s slabšim ekonomskim statusom so manj aktivni, nimajo možnosti in niso dovolj ozaveščeni – prednost dajo drugim stvarem, bolj eksistencialnim: da nahranijo družino in zagotovijo osnovne razmere za življenje. Nimajo denarja, da bi otroke vpisali v športne dejavnosti, ali pa jim to ne pomeni veliko, ker tudi sami v svoji primarni družini niso bili tega deležni. To je krog, iz katerega je težko izstopiti,« je pjasnila prof. dr. Mojca Doupona, prof. šp. vzg., mag. med. prod. s Fakultete za šport UL,

Eden temeljnih ciljev športnih dejavnosti v institucijah, vrtcih in šolah, je najbrž ta, da bi otrokom privzgojili trajne navade in bi gibanje postalo del vsakdana in način življenja, meni Doupona. Pomembneje kot to, kako hitro nekdo teče in kako daleč je sposoben skočiti, je, da se v okviru vzgojno-izobraževalnih institucij ozavešča o pomenu gibanja za otroke.