Želel je postati veterinar, pa si je premislil in vpisal humano medicino. Želel je delati na kliničnem oddelku, pa je najprej dal priložnost laboratoriju in raziskovalnemu delu. Radovednost, odprtost in želja po izzivih so ga na naporni, a zanimivi poti med drugim vodile do izmenjave v Nemčiji in raziskovanja v Švici.

Blaž Burja, doktorski študent biomedicine, ki raziskuje na področju revmatologije, je trenutno za dve leti zaposlen na kliničnem oddelku za revmatologijo v ljubljanskem UKC, kamor je prišel po enoletnem raziskovanju v Zürichu. Pred tremi leti se je prijavil na razpis Evropske fundacije za raziskovanje v revmatologiji (FOREUM), ki omogoča financiranje bilateralnega projekta za obdobje treh let. Namen projekta je, da mladi zdravniki raziskovalci znanje, ki ga pridobijo v tujini, prenesejo domov in vzpostavijo dolgoročno sodelovanje s tujino.


 

Za nekatere je ovira jezik

O izmenjavi Erasmus je začel resneje razmišljati po priporočilu in dobri izkušnji sestre dvojčice. Med kolegi na medicini po njegovi oceni izmenjave niso bile tako pogoste in priljubljene kot na nekaterih drugih fakultetah. Verjetno zaradi težje prilagodljivosti pri izpitih, pa tudi dejstva, da so na medicini študentje zelo osredotočeni in nimajo toliko časa razmišljati o drugih stvareh oziroma začnejo o dodatnih možnostih razmišljati kasneje. »Še ena ovira je zagotovo jezik, saj so večinoma vsi predmeti in klinične vaje v jeziku države, v katero greš. Osnove sem znal še iz gimnazije, sprva je bilo težko – na primer poslušati anatomijo v nemščini, sčasoma pa sem brez problema študiral iz nemških knjig.«



Izkušnja v tujini mu je poleg odprtosti ter povezovanja z ljudmi, kulturo in novim prostorom, pomagala pri odločitvi o nadaljnji usmeritvi. V Nemčiji so imeli veliko več praktičnih vaj kot v Sloveniji, krožil je med približno tridesetimi kliničnimi oddelki in tako izločal smeri, ki mu niso bile preveč blizu. Odločil se je za revmatologijo. »Spominjam se, da so bili prvi dan v ambulanti pri zdravniku pacienti zelo različni – od mladih do starejših –, večinoma z redkimi boleznimi, ki jih prej niti nisem dobro poznal. Zdelo se mi je zanimivo. Prav tako pa je veda relativno mlada, veliko je še neznanega in zato je v tej smeri veliko raziskovanja.«


 

Premalo znanja za raziskovalno delo

Burja si sprva ni predstavljal delati v laboratoriju, tudi zato, ker imajo študentje z raziskovanjem premalo izkušenj. Laboratorijsko delo je skoncentrirano v sklopu predkliničnih predmetov v nižjih letnikih medicine in ni predstavljeno tako, da bi bilo znanje mogoče uporabiti v praksi. Zato je med študijem in po zaključku prisoten strah pred raziskovalnim delom.

Burjo sta za delo v laboratoriju med drugimi spodbudila nekdanji predstojnik oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana prof. dr. Matija Tomšič in vodja raziskovalnega programa v Laboratoriju za imunologijo doc. dr. Snežna Sodin-Šemrl. Na oddelku za revmatologijo v Bolnišnici dr. Petra Držaja pod klinični oddelek spada tudi laboratorij za imunologijo revmatizma. To je eden izmed redkih oddelkov v UKC Ljubljana s svojim raziskovalnim laboratorijem – namenjen je diagnostiki, a je dovolj prostora tudi za raziskovanje. »Ko sem začel delati v laboratoriju, sem spoznal, kako lahko vse stvari, ki smo se jih naučili na fakulteti, dejansko uporabim.« Delo ga je takoj pritegnilo, po dobri izkušnji med raziskovanjem za Prešernovo nalogo pa se je odločil tam nadaljevati z doktoratom.


 

Ločena svetova

Sogovornik poudari, da je sodelovanje raziskovalnega in kliničnega oddelka ključno – mnogokrat sta ta svetova povsem ločena. »Zdravniki so zaposleni s kliničnim delom, nimajo znanja o temeljnem raziskovanju ali jim je tuje, raziskovalci pa imajo težave s postavljanjem klinično zanimivih vprašanj. Zato so nujni tesno sodelovanje, skupni sestanki in diskusije, kjer ti lahko klinik pove, kaj je po njegovem ključni problem oziroma klinično vprašanje, raziskovalec pa pozna načine oziroma metode, s katerimi se lahko teh vprašanj loti.« Redkokdo ima znanje z vseh teh področij, zdravniki so velikokrat preobremenjeni s kliničnim delom, v Sloveniji pa je specifika še ta, da raziskovanje poteka bolj kot dodatna dejavnost, v prostem času. Pri nas je sistem še vedno zelo rigiden, neprilagodljiv, še vedno zelo primanjkuje zdravnikov, velik je tudi obseg dela in premalo financ, zato se pri nas raziskovalna dejavnost še ni tako razvila.


 

Dela od jutra do večera

V tujini so sicer, kot o svoji izkušnji iz Züricha razlaga mladi zdravnik, pogoji za raziskovanje kakovostnejši in spodbudnejši kot pri nas. Razlika je že v laboratoriju, ki je tam neprimerljivo večji, prav tako na istem področju dela več ljudi, zato je komunikacija lažja, prek tedenskih sestankov so v stiku z drugimi raziskovalci in novostmi na raziskovalnem področju. Mladi raziskovalci dobijo prej povratno informacijo o svojem delu, manj je birokracije, bolj se lahko osredotočijo na raziskovanje. »Dostop imaš do najnovejših tehnologij, ki v Sloveniji še niso na voljo. Povezovanje in komunikacija potekata hitreje in bolj učinkovito. Dejstvo pa je, da se dela več in bolj učinkovito.« Pri nas je večinoma osemurni delovnik ter obvezno štempljanje, tega v Švici ni. Nihče ne bo štel, koliko ur preživiš v laboratoriju, na koncu so pomembni opravljeno delo in rezultati.

Mladi doktorand, sicer ljubitelj narave, ki mu je lepota Švice zlezla pod kožo, je med bivanjem v tej za mnoge obljubljeni deželi spoznal, da so Švicarji zelo delaven in organiziran narod, ki se zaveda svoje učinkovitosti. Njihovi delovniki so nepredstavljivo dolgi: »Med tednom delajo od jutra do večera. Če greš domov ob 16. uri, te bodo vprašali, kaj boš delal doma – med tednom namreč niso vajeni prostega časa.«


 

Raziskovanje lahko preseneti

Blaž Burja pod mentorstvom dr. Mojce Frank-Bertoncelj in doc. dr. Katje Lakota ter prof. dr. Matije Tomšiča preučuje vlogo fibroblastov pri različnih avtoimunih boleznih, osredotočen je na metabolne spremembe fibroblastov pri sistemski sklerozi. Gre za redko avtoimuno revmatsko bolezen z zelo raznolikim kliničnim potekom, ki je še precej neraziskana in zato predstavlja velik izziv za raziskovalce. Bolezen je trenutno neozdravljiva, veliko upanja pa prinašajo nova tarčna antifibrotična zdravila, ki bi lahko učinkovito blokirala proces brazgotinjenja v prizadetih organih. Pred kratkim je bilo na podlagi uspešne klinične študije, ki jo je vodil vodja njegovega laboratorija v Zürichu, odobreno prvo takšno zdravilo, ki je zdaj indicirano za zdravljenje pljučne prizadetosti pri sistemski sklerozi.



Raziskovanje je dolgotrajen proces, veliko večino časa pa predstavljajo eksperimenti, ki »ne uspejo«, razlaga sogovornik. Iz tega se vedno nekaj naučiš in ob vztrajnem delu večkrat prideš do novih, nepričakovanih rezultatov. Burja ponazori s konkretnim primerom: »Celoten projekt, za katerega smo dobili finance, je bil sprva napisan povsem drugače, nato smo ugotovili, da prvotna hipoteza ne drži. Zdaj kot potencialno zdravilo raziskujemo molekulo, ki je bila sprva 'pozitivna kontrola' – torej nekaj, kar naj bi poslabšalo potek bolezni, nato pa smo ugotovili, da je v resnici stanje izboljšala. Tako smo raziskovanje zavrteli v povsem drugo smer – kar pa je na koncu čar raziskovanja, saj ne veš, kaj te čaka, do ugotovitev pa prideš s potrpežljivostjo.