Najšibkejši zaradi epidemije še šibkejši

V času epidemije in izrednih ukrepov se stiske najšibkejših le še poglabljajo, zato nevladne organizacije s konkretnimi predlogi vlado in ministrstva pozivajo k oblikovanju politik, ki bi najrevnejšim pomagale k dostojnejšemu preživljanju trenutnega časa in bi ustavile drastično slabšanje razmer.
 
»Izobrazba je eden najpomembnejših dejavnikov premagovanja večgeneracijske revščine, zato smo organizacije, ki se ukvarjamo z blaginjo otrok in družin, mnenja, da bi morali ministrstvo in šole vložiti dodatne napore v zagotavljanje dostopa do znanja za tiste otroke in mladostnike, ki imajo znane prepreke, kot so revščina, primanjkljaji v znanju, izpostavljenost nasilju idr.,« opozarjajo.
 
Ugotavljajo namreč, da otroci iz socialno najbolj ogroženih družin še vedno nimajo računalnikov, druge tehnične opreme in povezave do interneta, kar je trenutno pogoj za sodelovanje pri pouku. Če jo imajo, si jo morajo pogosto deliti s sorojenci, zato ne morejo sodelovati pri pouku. Številni otroci z učnimi težavami še težje sledijo zahtevam učnega načrta, dostop do učne pomoči pa je otežen. Veliko staršev iz socialno šibkejših družin zaradi različnih dejavnikov otrokom ne morejo ponuditi pomoči pri razumevanju snovi, zato se posledično soočijo še z grožnjami s prijavo na Centre za socialno delo.


 
Nevladne organizacije tudi opažajo, da so otroci, še posebej deklice, ki so priče ali žrtve fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja, zaradi epidemije potisnjeni v še hujše razmere in še težje pridejo do pomoči. Izpostavljeni so pomanjkanju hrane, bivajo v nedostojnih razmerah, kar še dodatno ogroža njihov fizični in mentalni razvoj. Ti otroci se manj gibljejo in so pogosto čustveno otopeli ter se še bolj zatekajo v digitalni svet, kjer pa najdejo le še več odtujenosti in osamljenosti. Pogosto ti otroci, še posebej deklice, tudi prevzemajo gospodinjska dela in skrbniške vloge v družinah, kar pa je zanje prezahtevno in jih tudi ropajo otroštva.
 
Z revščino se v in zaradi epidemije zdaj soočajo tudi družine, ki so bile pred tem same sposobne poskrbeti za preživetje, pri tem se morajo soočati z dolgotrajnim urejanjem pravic in od države dobijo premajhno pomoč, da bi se lahko izkopale iz težav, še navajajo nevladne organizacije.


 
Nevladne organizacije zato vlado pozivajo, naj se čim prej znova odprejo šole, dijaško domovi in vse druge dejavnosti, ki omogočajo psihični in fizični razvoj otrok. Vlado pozivajo, naj se vzpostavi načelo sorazmernosti, ki bo upoštevalo primanjkljaje. Centri za socialno delo naj več pozornosti posvetijo zaznavanju nasilja v družinah in zagotavljanja varnosti otrok, še dodajajo.
 
Vladi še predlagajo, naj vzpostavi poroštveni sklad države, namenjen ureditvi moratorijev na plačila najemnin, kreditov za rešitev osnovnega stanovanjskega problema ter stroškov vode, elektrike in ogrevanja. »Trajanje moratorija naj se omeji na največ tri leta in naj bo povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Družini oziroma posamezniku se v obdobju moratorija pomaga s pripravo finančnega sanacijskega načrta za trenutno krizno obdobje ter za obdobje po kriznem obdobju. Tako se opolnomoči posameznika oziroma družino in omogoča njihovo aktivno legitimacijo,« predlagajo.