Polet nikamor

»Oh, kako rad bi šel v kino!« mi pravi Bruno. »Pa saj nisi nikoli rad hodil v kino!« mu odgovorim prek skypa, ki je znova moja dnevna soba za sestajanje s prijatelji. »Zdaj si prav želim ogledati kakšen film na velikem platnu! Resnično!« vztraja Bruno. »Trideset let nisva bila v kinu …« se iz ozadja hihita njegova žena.

In pogovor se nadaljuje v isti smeri. »Prav želim si z letalom odpotovati na Portugalsko!« se znova oglasi Bruno. »Ljubi moj, ti se bojiš letal in zato nisva nikoli nikamor letela!« »Zdaj pa si resnično zelo želim v Lizbono. Z letalom!«

In tako se ves večer smejemo, v resnici pa jočemo, ker stvar ni v tem, ali Bruno rad hodi v kino, ali se boji letal in ali je zanj v resnici tako pomembno, da bi videl Portugalsko. Stvar je v tem, da si vsi trije želimo, da bi lahko vse to dejansko naredili.
Odločili smo se, da se bomo šalili, namesto da bi tarnali drug drugemu. Če je že treba jokati, se raje nasmejemo do solz.
Ko smo ugasnili skype, sem pomislila, kaj je pravzaprav naša svoboda. Je to to, da lahko gremo, kamor hočemo, in potujemo, kamor hočemo, ali je vse skupaj zgolj v tem, da lahko vse to naredimo?

Zavrtim si Franka Zappo in prva na seznamu je Mučenje nikoli ne preneha. Besedo mučenje zamenjam z imenom pošasti, ki ne odneha, in spomnim se, kako je Zappa dejal: Iluzija svobode se bo nadaljevala, dokler bo dobičkonosno nadaljevati iluzijo.
Kljub vsemu sem se odločila, da se bom še naprej držala naših pravil. Ko skype znova zazvoni, se hitro domislim šale, s katero bomo začeli pogovor. »Našla sem dobro letalsko ponudbo zate,« obvestim Bruna. »Avstralski Quantas ima polet nikamor!« In res, potnike z letalom prevažajo nad Avstralijo. Vozovnice za sedem ur dolg polet, po katerem se vrnejo na točko, s katere so poleteli, so bile prodane v desetih minutah. Brunu je bila ideja všeč, vendar letalski družbi predlaga, naj letala sploh ne pošljejo med oblake. »Resnično bi rad sedel v letalu …« mi pravi. »A saj veš, da me je strah letenja!«