Na ljubljansko psihiatrijo je prišla prostovoljno, pa so jo zvezali za dva dni

Dogajanje in ukrepi po tem, ko je spomladi 2023 javnost pretreslo dogajanje na ljubljanski psihiatrični kliniki, še vedno niso dobili končnega epiloga.

Prvi očitki o domnevnih zlorabah in obravnavi pacientov na ljubljanski psihiatrični kliniki, ki so se pojavili v javnosti, so starejši, pozornost pa so še posebej pritegnili dogodki spomladi 2023, ko je spletni portal N1 objavil serijo pričevanj pacientov. Zdaj se je pojavilo še eno pričevanje nekdanje pacientke s slabo izkušnjo na ljubljanski psihiatrični kliniki. 

Zaradi očitkov o hudem nasilju opravili razgovore z zaposlenimi

Tudi v predzadnji epizodi oddaje Vroči mikrofon na Valu 202 so opozorili, da odgovornosti ni prevzel še nihče: ministrstvo za zdravje, direktor Bojan Zalar in drugi pristojni se odgovornosti otepajo, v javnosti o dogajanju ne govorijo, dialoga ni. 

Novinarka N1 Barbara Smajila, avtorica člankov o nasilju na psihiatrični kliniki, je povedala: »Novinarji že en mesec čakamo, da pokažejo odločbo o sistemskem nadzoru, kjer so navedeni konkretni ukrepi za psihiatrično kliniko. Prepričana sem, da je takšen dokument v javnem interesu, javnost mora vedeti, kakšen je epilog, a se ministrstvo s tem očitno ne strinja.« Povedala je, da je bolnišnica proti njej, proti odgovorni urednici N1 in mediju vložila tožbe zaradi poročanja.

Podatki o pacientih shranjeni že tudi 147 let

Prišla je prostovoljno, pa so jo privezali za dva dni

O nasilju, ki ga je sama doživljala na psihiatrični kliniki, je v Vročem mikrofonu spregovorila tudi pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič, ki je na kliniko po pomoč prišla prostovoljno, pa so jo imeli s trakovi privezano dva dni. Pred tem ni kričala in ni bila nemirna, po tem, ko so jo privezali, pa je takšna seveda postala.

»Ljudje molčijo, ker se bojijo povračilnih ukrepov. Sama sicer nikoli nisem molčala. Izpovedala sem se sestram na naslednjem, torej odprtem oddelku, pa so rekle, da mi sicer verjamejo, a da ne morejo o svojih kolegih povedati ničesar grdega. Povedala sem jim, da sem prišla prostovoljno in da so me takoj privezali na trakove, kar sem mi je takrat zdelo travmatično. Jokala sem, ko sem sestri to povedala sredi noči, bila je zelo sočutna in razumevajoča, a je obenem dejala, da mora zaupati v dobronamernost kolegov in da verjetno je bil že kakšen razlog za njihova dejanja,« je povedala v oddaji na Valu 202.

Dejala je, da se nasilje dogaja, a da ljudje o tem ne govorijo, saj dogajanje dojemajo zamegljeno zaradi vseh močnih zdravil, ki jih dajo pacientom. Ta jim zameglijo presojo in spomin. Nekateri od drugih pacientov so Maležičevi tu in tam rekli, da je bila 'divja', pa se sama ničesar ni spomnila. »Divja sem bila po tabletah, divja sem bila po vezanju, verjamem, da sem bila. Ampak prej, ko sem prišla prostovoljno po pomoč, ni bilo nobene napadalne misli v moji glavi.«

Evalvacija po izpustu

Povedala je, da ob izpustitvi pacienti na nekakšnem papirju izpolnijo evalvacijo o izkušnji na kliniki. Sama je napisala dobro izkušnjo na odprtem oddelku in travmatično izkušnjo na zaprtem oddelku, a kot pravi, dvomi, da takšne evalvacije pripomorejo k izboljšanju situacije na kliniki. Obenem se zaveda, da so ljudje, zaposleni na kliniki, zgarani, utrujeni, neprespani in da jim pacienti, ki se derejo, ne lajšajo situacije.

Prav o tem je med drugim v enem od zaslišanj govoril tudi direktor Bojan Zalar, ki je rekel, da včasih zaposleni izgubijo občutek o tem, ali so šli čez mejo, saj da imajo lahko zaposleni, »ko so s kakšnim pacientom, ki je nesramen in žaljiv že več ur na dan, znižano toleranco in mogoče prekoračijo mejo ter uporabijo pretirano prisilno sredstvo.« Ob tem je dejal, da verjame, da zaposleni delajo dobro in da bi, če bi sam odstopil, s tem naredil krivico vsem zaposlenim, ki delajo dobro. 

V tej instituciji je nekaj hudo narobe

Kot je v oddaji še opozorila sociologinja red. prof. dr. Darja Zaviršek, se utrujeni in zgarani (zaposleni) hitro znesejo nad šibkejšimi od sebe. Težava je v strahu ljudi, pacientov z duševnimi motnjami, ki nimajo nikakršnih pravic in ki so v odnosu do zdravnikov, do »belih halj«, še šibkejši od drugih pacientov.

Največ ljudi se zapira ob petkih popoldne in ob koncih tedna, ko je na kliniki tudi najmanj osebja, ljudje so še bolj pozabljeni od vseh. Ob koncih tedna še večkrat dela mlado osebje z manj izkušnjami. Že to, da mnogo pacientov na psihiatrični kliniki poskuša narediti samomor, kaže na to, da je v tej instituciji nekaj hudo narobe.

Zavirškova je povedala, da so se v devetdesetih ljudje pogovarjali, bile so okrogle mize, dialog, kako ravnati s pacienti, medtem ko se danes o tem ne pogovarja. Sama zagovarja deinstitucionalizacijo: »Ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, potrebujejo ljubeče okolje, ampak potrebujejo tudi pravila, okvire, nobena kritika glede psihiatrične bolnišnice ni merila na to, da ne sme biti pravil. Ta morajo biti in morajo biti jasna.« 

Bojan Zalar FOTO: Voranc Vogel/Delo

V bolnišnice je treba spustiti civilno družbo

Psihiatrinja Vesna Švab je za Delo komentirala dogajanje na psihiatrični kliniki in pri tem dejala, da institucije delujejo zelo rutinsko in da se v njih redkokdaj kaj spremeni, a za izboljšanje varovanja pravic pacientov z različnimi duševnimi motnjami je treba okrepiti oblike nadzora, predvsem s strani pacientov samih, to je programe vrstniškega zastopništva, zagovorništva in samopomoči.

»Ljudem, ki imajo izkušnjo, moramo dati moč, da vplivajo na organizacijo dela v službah za duševno zdravje, ne samo v bolnišnicah, postaviti jih je treba v svete zavodov in s tem omogočiti, da neposredno vplivajo na vodstva s svojimi pogledi in odločitvami. To je ena od poti. Treba je vztrajati in dati pacientom moč in glas pri organizaciji služb in, kot je rekla dr. Zavirškova, v bolnišnice, v vse institucije spustiti civilno družbo. Ljudje, ki lahko neodvisno ocenjujejo, kako institucija deluje.«

Gotovo vsi v psihiatrični bolnišnici menijo, da delajo najbolje, kot morejo, in poskušajo narediti, kar se da, če izvzamemo dejanja skrajnega nasilja, o katerih se je poročalo, je še dodala Švabova. A je treba kljub temu tudi od zunaj vršiti nadzor. Švabova upa, da bo ministrstvo vztrajalo pri svojih odločitvah in vpeljalo postopke naprej.

»Psihiatričnim pacientom in ljudem s težavami v duševnem zdravju je skupno to, da sam potek bolezni, motnje in obravnava, ki je večinoma podcenjujoča in pokroviteljska v večini služb, ki jih ljudje srečujejo, vsem skupaj jemlje samozavest in samozaupanje. To je skupina, ki se zelo težko pritoži oziroma protestira za svoje pravice. Gotovo gre za posebno občutljivo skupino, pri kateri je treba še bolj previdno kot pri drugih spoštovati dostojanstvo, krepiti moč, narediti vse, da lahko v postopkih zdravljenja ohranijo notranjo moč oziroma sodelujejo v vseh postopkih, ki so jim podvrženi,« je še povedala Vesna Švab.

Dodala je, da v 21. stoletju in s konvencijo o pravicah invalidov ni mogoče odločati namesto ljudi brez resnega posveta z njimi samimi in o različnih možnostih obravnave, ki so vedno dostopne. »Privezovanje na posteljo je lahko samo skrajni ukrep, ki se lahko zgodi v izjemnih situacijah, ki morajo biti natančno dokumentirane in jih morajo večkrat preveriti različni deležniki,« je dodala.

Vesna Švab FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Sistemski nadzor končan

V Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (UPK Ljubljana) je komisija septembra sicer končala sistemski nadzor, ki je zajel obdobje od 1. januarja 2016 do 31. oktobra 2023.  Iz poročila izhaja, da mora UPK Ljubljana med drugim zagotoviti izvajanje posebnih varovalnih ukrepov v skladu z zakonom o duševnem zdravju in vsem, ki sodelujejo pri izvajanju posebnih varovalnih ukrepov, omogočiti izobraževanje in usposabljanje za deeskalacijske tehnike in varno uporabo posebnih varovalnih ukrepov.

Vzpostaviti mora mehanizme za redno poročanje o najhujših opozorilnih nevarnih dogodkih ministrstvu za zdravje za zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene obravnave v skladu z zakonom o pacientovih pravicah; vzpostaviti mehanizme za kakovostno in varno zdravstveno obravnavo pacientov, vključno z ureditvijo notranjih aktov na način, da bodo nadzorne institucije v primeru morebitnih obtožb pacientov ali zaposlenih glede nadlegovanja, trpinčenja, nasilja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali zanemarjanja lahko nedvoumno ugotovile dejansko stanje ter obtožbe prepoznale kot utemeljene ali neutemeljene.

UPK Ljubljana mora ukrepe izvesti v enem oziroma štirih mesecih od dokončnosti odločbe in o izvedenih ukrepih poročati svetu zavoda in ministrstvu za zdravje.