Mednarodne reševalske licence zadostne za Švico, za Slovenijo pač ne

Kanjoning zveza Slovenije odgovorne prepričuje, da bi priznali mednarodni program za reševanje iz divje vode Rescue 3 Europe, kar da bi precej olajšalo poletno rekrutiranje tujih vodnikov, saj domačih ni dovolj. Toda uprava za zaščito in reševanje vztraja pri nacionalnem programu, ki pa je v tujini kvečjemu referenca, ne standard.

Od lanske pomladi lahko Kanjoning zveza Slovenije (KZS) izobražuje o tehniki reševanja iz vode, ki jo predpisuje mednarodna organizacija Rescue 3 International. Medtem ko je takšen certifikat dovolj za delo v tujini, pa si vodniki z njim pri nas ne morejo pomagati, temveč država od njih zahteva naziv reševalec iz divje vode po programu C.

»Vodnik z Nove Zelandije, ki ima 20 let izkušenj, lahko s certifikatom Rescue 3 začne delati v Švici v nekaj dneh. Pri nas pa bi moral skozi nov proces izobraževanja, ki traja tri tedne in stane več kot tisoč evrov,« je ponazoril inštruktor pri Rescue 3 Europe Miha Mihelič iz Bovca: »Zakaj bi se takšen vodnik sploh odločil delati pri nas? Na ta način Slovenija odbija zelo kakovostne vodnike.«



V dolini Soče dela približno 500 vodnikov rafta, kajaka in kanjoninga, ocenjujejo v KZS. Vsaj 300 jih morajo domača in tuja podjetja uvoziti iz tujine, vendar jih primanjkuje tudi po Evropi, zato jih vabijo še iz tretjih držav, predvsem Južne Amerike. »Toda to so vrhunski vodniki, ne pa študenti. Svoje znanje tudi prenašajo na slovenske vodnike, kar dviga splošno kakovost ponudbe. Vendar se na žalost velika večina tujcev, ki že imajo vse potrebne certifikate za delo na najtežjih rekah, za delo v Sloveniji ne odloči,« je zatrdil predsednik KZS Filip Hrovat.

Obseg izobraževanja zagotavlja znanje?

Na Upravi RS za zaščito in reševanje (URSZR) pojasnjujejo, da tujega programa ne morejo priznati kot enakovrednega programu C že zaradi obsega izobraževanja (32 ur v treh dneh za Rescue 3 in 80 ur v sedmih dneh za domači program). Za nameček se je uprava za zaščito obregnila še ob dejstvo, da tuji program nima končnega preverjanja.

»Ker v dolini reke Soče deluje tudi veliko tujih podjetij, se je usposabljanja po programu C udeleževalo tudi vedno več tujcev, ne glede na njihovo predhodno usposobljenost ali izkušnje. Prilagodili so se uveljavljenemu sistemu v Sloveniji, čeprav bi svojo v tujini pridobljeno usposobljenost lahko uveljavljali po postopku za priznavanje poklicne kvalifikacije,« poudarjajo na URSZR.
Toda obseg usposabljanja še ne pomeni samodejno več znanja, meni Mihelič, ki je izkušnje med drugim nabiral v Turčiji, na Islandiji, Norveškem, v Čilu, ZDA in Avstraliji: »Rescue 3 je svetovna špica in uči bistveno bolj posodobljene tehnike od slovenskega programa. Z dobrim zgledom bomo o tem prepričali tudi upravo za reševanje.«



Rescue 3 International je sicer ameriška zasebna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1979. Evropska izpostava deluje od leta 2009 s sedežem v Walesu, program pa je prisoten v 20 evropskih in azijskih državah, kjer se je doslej usposabljalo približno 20.000 ljudi. »Če je program dovolj dober za avstrijsko gorskoreševalno službo, bi bil bržkone lahko dovolj dober tudi za nas,« je prepričan Hrovat. KZS je namreč na Bovškem že pripravila več tečajev po omenjenem izobraževalnem programu, enega izmed teh pa se je udeležilo tudi devet članov specializirane skupine za reševanje iz kanjonov avstrijske gorskoreševalne službe iz Salzburga.

Mednarodno prepoznavni, ne pa priznani

Hrovat še meni, da bi program Rescue 3 poenostavil trenutne pogoje za pridobitev licence, domačim vodnikom pa ponudil tudi boljšo možnost za delo v tujini, saj da slovenski program v tujini nima enake teže kot mednarodni. »KZS želi, da dolina Soče postane prepoznavna po Evropi ne samo po ponudbi outdoor, temveč tudi kot izobraževalni center najvišje kakovosti s tega področja. Imamo namreč več kot 30-letno tradicijo športov na divji vodi in izkušnje svetovne ravni. Ne nazadnje to potrjuje izreden interes za delo na Soči med najboljšimi, profesionalnimi vodniki z vsega sveta,« dodaja.



URSZR opozarja, da ni enotne regulacije področja reševanja iz vode in da imajo države zelo različne ureditve. V nekaterih je področje zakonsko urejeno, ponekod je reševanje iz vode v rokah različnih zvez ali celo zasebnih organizacij, navajajo: »Tak je tudi primer Rescue 3 International. Razvili so vrsto programov, ki jih tržijo po evropskih državah, praviloma najprej v tistih, kjer dejavnost ni regulirana ali ni razvoja domačega znanja in izkušenj na področju reševanja iz divje vode. Programi so mednarodno prepoznavni, ne pa tudi samodejno priznani v vseh državah.«