Skupnost je temelj, disciplina v razredu pa nujna

Biti učitelj angleščine v času, ko nas ta jezik spremlja malodane povsod, je svojevrsten izziv. Učitelj angleščine na kamniški osnovni šoli Frana Albrehta ugotavlja, da nekateri že v šestem razredu govorijo tako dobro angleško, da bi lahko opravljali ustni izpit na maturi.

Spet drugi so bolj na začetku. Individualizacija v razredu je možna, a zahteva veliko truda in, kot opozarja učitelj, nujna je disciplina. Tu mu pomagajo kar učenci sami, ki so tudi sami določili »kazni«. Ena izmed njih je deset sklec.

Luka Lavrin se je pri devetnajstih letih odločil, da bo učitelj. Pravi, da je bila to edina želja, čeprav je sprva mislil, da bo poučeval fiziko. Hitro je ugotovil, da ta ni zanj. Da ga bolj zanima kultura, filmi, literatura, zlasti glasba, ki jo rad vključi v pouk. Ko so se v četrtem razredu učili o živalih, je prinesel kitaro v razred in z otroki so peli znano pesem o spečem levu.

Poučuje tako na razredni kot predmetni stopnji in prav odnos do glasbe, opaža, je drugačen: »Na razredni stopnji me sprašujejo, kdaj bom spet prinesel kitaro. Ko zaigram, so navdušeni. Sedmošolci pa imajo že toliko razvit glasbeni okus, da ni vsem všeč.« Pravi, da zlasti na predmetni stopnji upošteva tudi njihove želje, tako je z njimi igral (in pel) pesem Enemy skupine Imagine Dragons.

Učitelj sicer ugotavlja, da dandanes nekateri angleščino zelo dobro znajo že v osnovni šoli. »Povprečje je vsekakor višje v primerjavi s prejšnjimi leti. Predvsem se to pozna pri učencih, ki jih angleščina začne zanimati na najrazličnejših področjih. Opažamo, da takšni učenci dosegajo zelo visoko raven znanja že v šestem razredu. Lahko bi jih poslal na ustni nivo mature in bi se prosto izražali. Res neverjetno. Govorim seveda o ekstremih, a tudi povprečje je višje. Pripomore tudi to, da začnejo z angleščino že v drugem razredu, mogoče bodo v prihodnje že v prvem.«

Dogovorna disciplina

V njegovem razredu visi velik plakat o zagotavljanju reda in discipline v razredu. Sestavili so ga skupaj z učenci, ki so tudi predlagali morebitne sankcije. Čeprav neradi govorimo o pravilih, še manj o kaznovanju, je učitelj razmišljal, kako bi do tega vendarle prišli na tak način, da bi učenci to ponotranjili.

»Vzel sem si precej časa, da smo prišli do dogovorov. Skupaj smo jih sprejeli, prav tako posledice za kršitev dogovorov. Potem smo se dogovorili še, da jih bomo skupaj uveljavljali. Učinek je bil neverjeten. Lažje so se zbrali, v razredu je bolj mirno, osredotočeno, hkrati pa so s tem dobili večji občutek skupnosti. Bolj smo se povezali. Večja disciplina je prinesla večjo povezanost.«

Takoj zbode v oči kazen – deset sklec. Pravi, da so jih zmožni narediti in da so to kazen sami predlagali. »Najprej so šteli opozorila učitelja, nato sledijo sklece. Ta je bolj za fit pedagogiko,« se zasmeje.

Dogovori, ki prinašajo disciplino, so nujni ne zato, da bo učitelju v razredu lažje, ampak predvsem zaradi samih otrok in njihove učne poti. »Sprejeti dogovori so začetki, temelji skupnosti. Skupnost je ena izmed temeljnih stvari, da se globoko učenje res lahko začne. Moja dolgoročna vizija je, da vse to ponotranjijo in te dogovore res živijo. Nujna pa je skupnost. In da verjamemo, da zmorejo, kar je prav tako del rastoče miselnosti. Da se na napakah učimo.«

S tovrstnimi dogovori učitelj z učenci gradi tudi zaupanje. »S tem jim sporočam: Glejte, upoštevam tisto, kar ste predlagali. To je tista povezanost in zaupanje. Ko nekoga upoštevamo, nam tudi on lažje zaupa. Ker prepozna, da smo ga slišali. Da vztrajajo pri tistem, kar so si zadali, nekdo pa jih drži za besedo. Ta odgovornost se mi zdi ključna in bo mlade ponesla naprej. Tudi če znajo malo manj angleščine. Če bodo odgovorni, bodo vedeli, kje poiskati in kasneje nadgraditi znanje.«

Ocenjevanje z videi

Učence želi spodbuditi, da razmišljajo s svojo glavo, spodbuja njihovo radovednost. »Pri tem je ključno, da učitelj ne razloži vsega prvo minuto, ampak šele, ko učenec postavi vprašanje. Takrat je pripravljen na razlago. V takih primerih tudi dlje časa poslušajo, slišano se jim bolj usede, bolj to ponotranjijo. Čeprav nekaj časa čakamo, da vprašanja začnejo postavljati, se s tem proces učenja pospeši.«

Sam stavi na tako imenovano formativno spremljanje, ki omogoča večjo individualizacijo in je naravnano tako, da si učenci sami postavijo cilje. »Recimo, da se učimo preteklik. Nekdo že povsem obvlada povedi za preteklost in lahko začne s prosto uporabo in se uči, kako komunicirati tudi z govorico telesa, da je sproščen, da je osredotočen na intonacijo ... Drugi učenci pa potrebujejo še usmeritve, razlage, da so zmožni tvoriti povedi. V teh primerih vsakega vprašam, kaj bo njegov cilj. Učitelji ponudimo izbiro. Ali bi še želel utrjevati ali gremo stopničko naprej.«

Seveda se v razredu še vedno učijo slovnico, a želi, da to, kar se učijo, čim bolj aktivno uporabljajo. Tako je denimo učence spodbudil, da so intervjuvali učitelje v angleščini, lani pa so intervjuje v angleščini opravili drug z drugim pri uri. Kot da so se prvič spoznali. »Imeli so serijo vprašanj, ki so jih redno vadili pri pouku. Prek tega so se med drugim bolj povezali in se bolje spoznali. Intervjuje so snemali. Razlog je bil tudi časovni, ker sem potem to lažje pogledal doma. Tako so pridobili ustno oceno.«

Sodelovanje med učitelji

Nekateri tovrstnim, bolj inovativnim praksam niso naklonjeni. Pojavljajo se vprašanja, ali je to sploh pravo preverjanje znanja, ali bi učenci lahko goljufali. Luka Lavrin je prepričan, da goljufati niso mogli, vprašanja o smotrnosti takega načina ocenjevanja pa ga ne motijo. »Ta vprašanja vidim kot željo po pojasnilu. Pokaži, da to, kar želiš doseči, res deluje. Včasih kakšna novost res ne deluje. Včasih pa kakšna stvar prav zacveti.«

Dodaja, da so zelo pomembni odnosi med učitelji. »Na šoli, kjer sem zdaj, so odnosi fantastični, vodstvo nam stoji ob strani in čutimo podporo.« Veliko se uči tudi od razrednih učiteljic. »Povezanost med učitelji mora biti čim boljša. Da vemo, kaj počno razredne učiteljice, da tudi če so drugačni pedagoški pristopi, da so povezani s prejšnjimi. Potem učenci bolje napredujejo. Je pa zato potrebnega več dela učiteljev. In časa.«

Prav časa jim primanjkuje, opaža. Ne le mladim, tudi izkušenim učiteljem, ki imajo zaradi dolgoletnega dela že vse pripravljeno za pouk. Pravi, da bi morali za boljše šolstvo poiskati rešitve prav na tem področju – da bi imeli učitelji več časa. Druga ključna rešitev pa mora biti podana za disciplino.

»Da bi učitelji imeli večja pooblastila, kako lahko disciplinsko postopamo. Včasih imamo učence, ki izražajo odklonilno vedenje. Ko je vsa naša pozornost usmerjena vanje, na žalost pogosto zanemarjamo preostalih 24, ki jim je ravno tako kratena pravica do pouka. Velik izziv je, kako to uskladiti, da se posvetimo učenju.«

Včasih pa je treba učencem le dati priložnost. Zadal si je, da bo pri njih spodbujal ljubezen do branja. Dal jim je le eno nalogo, in sicer, naj v šolo prinesejo eno angleško knjigo. Naslednji dan so s knjigami iz knjižnice odšli ven in med uro samo brali.

»Fascinantno je bilo, da so sprva samo gledali, ob koncu ure pa so imeli že široko odprte oči in bili povsem navdušeni. Samo priložnost jim je bilo treba dati, pa so padli v knjigo. Naslednjo uro so vprašali, ali lahko spet berejo.«