Mama, hčerka in praznina med njima

»Med nama je trideset let starostne razlike in dvajset stvari, na katere gledava povsem različno!« mi je pred nekaj leti dejala Nahoko Hamamoto, ko sva sedeli v mirni restavraciji v središču Tokia. Med njo in njeno 33-letno hčerko, je nadaljevala moja prijateljica, je velikanska praznina, ki jo vse težje popolnjuje celo to, da sta si na videz zelo podobni.

Nahoko in Miki sta si pravzaprav blizu, a se obe vse bolj zavedata generacijskega prepada, ki v resnici ne govori toliko o njiju, pač pa o spremembah v japonski družbi, gospodarstvu in dojemanju sveta, ki so se zgodile v zadnjih desetih letih, odkar je Miki diplomirala in se iz domače hiše preselila v svoje stanovanje.

Za mlade Japonce je avtomobil prevelik luksuz

»Ta prepad sem začela opažati, ko mi je Miki prenehala pošiljati novoletne čestitke na papirju, namesto teh sem vsako leto od nje dobila elektronsko nengajo (čestitko), ki se je pozneje spremenila v sms-sporočilo,« je nadaljevala Nahoko. Za tretjino mladih Japoncev so papirnate čestitke, napisane na roko, zastarele in ekološko nesprejemljive. Čeprav se zavedajo, da je s čopičem napisana dobra želja del tradicije, nimajo več časa za analogno potovanje skozi stoletja japonske kontinuitete, tako da so se povsem obrnili k digitalnim rešitvam.



Ko sem Nahoko zaprosila, naj mi navede še kakšen primer generacijskega prepada, mi je kar malce razočarano dejala, da si Miki ne namerava kupiti avtomobila. V nasprotju z generacijo njihovih staršev, pa tudi starih staršev, za katere je bila draga limuzina znamenje vse uspešnejšega gospodarstva in splošnega družbenega razcveta, si skoraj 45 odstotkov mladih Japoncev ne more privoščiti vse višjih stroškov vzdrževanja avtomobila. In čeprav Miki nima več začetniške plače, je vseeno prepričana, da so štiri kolesa prevelik luksuz za njen življenjski slog.

In tako se seznam razlik med materjo in hčerjo nadaljuje. Izkaže se, da Miki, katere oče je ugleden novinar, ne prebira tiskanih medijev, ampak zgolj digitalne portale, da ima zelo redko čas za gledanje televizije, da še zdaleč ni prepričana, da se bo poročila, s čimer se znova vračamo k tradiciji in generacijski razliki z velikanskim pečatom praznine. Za Japonce, starejše od 60 let, je bilo ohranjanje tradicije bistveni del narodnostne in tudi osebne identitete. Za mlajše od 35 let je to zgolj obremenitev v spopadu s sodobnimi življenjskimi razmerami. Je pa težko reči, ali so mostovi med dvema pogledoma na svet dokončno porušeni.

Mladi Kitajci se obračajo k tradiciji

Tudi na Kitajskem sem pogosto preživljala čas z mamo in hčerko, med katerima je bilo malce več kot trideset let starostne razlike in ki sta si bili po zunanjosti zelo podobni. Imeli sta povsem enak nasmeh, le da so bili materini sprednji zobje majhni in rumeni, hčerkini pa veliki in snežno beli. Na Kitajskem je generacijska razlika pogosto vidna po zobeh, saj pripadnike generacije, ki je odraščala z več beljakovinami in kalcija, krasijo vidno večje enice.



V primerjavi z generacijsko praznino, kakršno sem občutila na Japonskem, pa je bila tukaj mati upornica, ki je odrasla v veliki kulturni revoluciji, med katero so bile uničene svetinje kitajske tradicije in konfucijanstva. In ta mama je ostala revolucionarka v vseh pogledih. Petinšestdesetletni Yang Liping, profesorici angleške književnosti, je bilo težko razumeti, zakaj je za njeno Qiu tako pomembno, da se poroči s Kitajcem, čeprav je študirala v Franciji in nato v Kanadi, in še težje doumeti, zakaj se njen zet tako zelo obrača h konfucijanstvu, da je imel na poroki dolgo svileno oblačilo, od Qiu pa zahteval, da si nadene rdečo tradicionalno obleko.

2050.
leta se bo en upokojenec na Kitajskem opiral na enega zaposlenega, zdaj se na dva

Egocentrizem edincev

Medgeneracijska praznina na Kitajskem je povsem drugačna od tiste na Japonskem. Pripadnikom generacije moje prijateljice Liping so globoko v srcu ostali ideali pravičnejše družbe in moralnega puritanstva, medtem ko sta pri rojenih po letu 1980 bolj poudarjena egocentrizem edincev (ker so od tega leta in vse do leta 2014 v državi izvajali politiko enega otroka) in pragmatizem globaliziranega posameznika. Vrline, kot sta potrpežljivost in pripravljenost, da se v imenu obljubljenega boljšega življenja, ki se bo morda nekega dne le začelo, marsikaj prenese, so za mlade Kitajce prej napaka. Mladi Kitajci si želijo vse in zdaj. V nasprotju z japonskimi vrstniki, ki so odraščali ob gospodarski stagnaciji, so navajeni hitre rasti, hitrega zaslužka in hitrega zapravljanja.

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da se tako Japonka Miki kot Kitajka Qiu bolje razumeta z babico kot z mamo. Kakor da se generacijski ali, bolje povedano, družbeni preobrati dogajajo ciklično, tako da se tradicionalizem in modernizem, skromnost in razsipnost, idealizem in individualizem izmenjujejo kot po nekakšni zgodovinski uri.

Na pokojnino ne računajo več

Pa vendar sta si kitajska in japonska mlada generacija v nečem zelo podobni: po negotovosti, kar zadeva njihovo starost. Bodo ljudje, danes stari nekaj več kot trideset let, sploh imeli pokojnino?

V raziskavi centra za svetovno socialno varnost pri akademiji družbenih znanosti so ugotovili, da bo kitajski pokojninski sklad za zaposlene v mestih do leta 2035 popolnoma usahnil. Lani se je število Kitajcev, starejših od običajne starosti, predvidene za upokojitev, povečalo na 249 milijonov, kar je 18 odstotkov prebivalstva. Današnje razmerje, po katerem se upokojenec opira na dva zaposlena, se bo do leta 2050 zmanjšalo na enega upokojenca na enega zaposlenega, in takrat bo razlika med prispevki in stroški kar 1640 milijard dolarjev. Japonci se zavedajo tega problema. Mladi se nič več ne zanašajo na to, da bodo imeli pokojnino. In to še poglablja medgeneracijski prepad. Njihovi starši ne morejo razumeti, kako je v takšnih razmerah sploh mogoče razmišljati o starosti.