Listič prijaznosti

Domačega morja ni dovolj za vse, zato smo si nekateri letos morali privoščiti sladko morje. Vode je skoraj dovolj za vse, ne pa parkirišč. Celo plačljivih. Tudi v kraju, ki ga primerjajo z biseri.

Če pridrviš do vode pred deveto zjutraj, boš ob namakanju drgetal. Kmalu po deveti lahko parkiraš le še pet kilometrov stran in na travo, kjer uradno sončenje ni dovoljeno, pešačiš. Uživaš par ur in nato hodečo pezo opraviš po isti poti, le v nasprotno smer.
Lahko pa podnevi gledaš v zrak, kar ni zanimivo, če na nebu ni oblačkov, in do morja, ki je v resnici jezero, privoziš ob 16.43.

Parkirišče je še vedno polno, pred njim kolona čakajočih na odhajajoče. Svoje bližnje naženeš na plažo in si vrtaš po nosu. Pred tabo Nemec, za tabo Čeh, če ne Slovak. Skupni jezik najdemo, ko se mimo nas poskuša kdo prešvercati, največkrat Ljubljančani, češ da bodo zgolj čolnič s strehe sneli, nato pa se umaknili. Čolnič snamejo, umak­niti se pozabijo.

Ampak vsakih 17 minut le zazeva parkirna luknja, Nemec je že na svojem, sam motrim družino, ki z izjemno natančnostjo preganja zrak iz svojega supa, preden ga vrže v vozilo. Nervozen sem, ker nimam drobiža za parkirnino, in ugibam, kako visoka bo kazen, če me bodo Gorenjci, občutljivi na denarna sredstva, razkrinkali.

Nenadoma pa zagledam familijo, ki se zaveda, da bi se tudi potnik za njimi rad okopal, ata dobesedno nažene soprogo in mladino v enoprostorca, speljem proti njegovemu mestu, srečava se na ožini, stranski stekli se spustita, izjemoma ni šlo za rafal kletvic, nak, ne samo da so se podvizali s parkinga, iz njihovega avta se je stegnila okosmatena roka in zaslišalo se je: »Izvolite parkirni listek, še uro in pol velja!«

Kot bi zadel na lotu. Zaradi redke prijaznosti. Če verjamete, Ljubljančana, kar sem tudi sam. Nekdanji.