Leonida Zalokar: Koste so med nami, človeštvu se ne piše nič dobrega

Začelo se je sojenje za tragični dogodek, ki je lani maja pretresel Srbijo. 13-letni deček Kosta K. je z očetovim orožjem v šoli ubil devet otrok, večinoma deklic, in šolskega varnostnika. Od takrat je nastanjen v psihiatrični ustanovi. Včeraj se je na sodišču prvič soočil s starši pokojnih sovrstnikov in s svojimi starši, ki jih zdaj bremeni obtožnica za grozljiva dejanja.

Najstnik, ki se je, kot je dejal na pričanju, počutil odrinjenega od sovrstnikov, je poudaril, da je njegova mama nenehno pritiskala nanj, da doseže najboljše rezultate, kar je povzročilo napetost in jezo. »Mama je ves čas zahtevala, da sem najboljši. Jezila se je in kričala, kadar nisem bil.« To je po njegovih besedah vplivalo na njegovo odločitev za dejanje.

Po besedah Zalokarjeve je bila podstat njegove agresivne zavrtosti, ki je izbruhnila v grozljivem dejanju, pomanjkljivo okolje,  kjer ni mogel dovolj oblikovati občutja lastne vrednosti in impulzov za uveljavljanje samega sebe. (Fotografija je simbolična) FOTO: Mahoudeau/AFP

Za mnenje o primeru smo vprašali dr. Leonido Zalokar, psihoterapevtko in ravnateljico Strokovnega centra Planina. Poudarila je, da je po izpovedi dečka mogoče sklepati, da je odraščal v storilnostno naravnani družini, kjer le najboljše šteje, kar da je običajno značilno za narcistične starše. »V takem okolju deček ni mogel udejanjati svojih potreb, želja in motivov, ker so bile v ospredju materine potrebe in pričakovanja, ki so bila po vsem sodeč povsem v nasprotju z dečkovimi motivi, potrebami, željami. Motivi, ki ne morejo biti realizirani, sprožijo konflikt, naša naravna obramba pa je obvarovanje pred takšnim stanjem, zato vsak konflikt teži k svoji notranji razrešitvi.«

Po besedah Zalokarjeve je bila podstat njegove agresivne zavrtosti, ki je izbruhnila v grozljivem dejanju, pomanjkljivo okolje, kjer ni mogel dovolj oblikovati občutja lastne vrednosti in impulzov za uveljavljanje samega sebe.

Leonida Zalokar: Toksična, najverjetneje narcistična družinska dinamika in vpliv staršev sta bila za zdrav osebnostni razvoj dečka pogubna. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Ovirani motivi se namreč samo odrinejo v nezavedno, od koder terjajo svojo zadovoljitev, začnejo vplivati na človekovo dejavnost na način, ki ni več dostopen zavestnemu usmerjanju – zaradi zavrtosti človek ni več sposoben zavestno in preudarno uravnavati svojih motivov in svoje aktivnosti, odrinjeni motivi namreč ves čas ohranjajo svoje dinamično siljenje in kot podzavestne in latentne sile posegajo in celo določajo aktivnost – v tem primeru streljanje.«

Zalokarjeva nadalje opozarja, da toksična družinska dinamika, najverjetneje z elementi narcizma, negativno vpliva na zdrav osebnostni razvoj.

»Družba, ki temelji na neoliberalnih vrednotah, ustvarja okolje, kjer je varno in podporno odraščanje onemogočeno, kar vodi v razčlovečenje in razvoj patoloških vzorcev. Toksična, najverjetneje narcistična družinska dinamika in vpliv staršev sta bila za zdrav osebnostni razvoj dečka pogubna. Na deklarativni ravni pogosto poudarjamo pomen varnega in podpornega okolja za vzgojo otrok. Koste so med nami. Človeštvu se ne piše nič dobrega.«

Tudi dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, specializirana za psihopatijo, meni, da je šlo v primeru Koste pravzaprav narobe v vseh teh elementih. FOTO: Mimi Antolović

Starši, ki vzgajajo uspešne otroke, ne vzgajajo srečnih otrok

Tudi dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, meni, da je šlo v primeru Koste pravzaprav narobe v vseh teh elementih. »Vloga družine je, da otroku da občutek sprejetosti in čustvene varnosti, obenem pa tudi skozi zdrave meje in zahteve, ki jih starši postavljajo, omogoča izgradnjo zrelih kontrolnih mehanizmov (občutkov odgovornosti, vesti), ki nam omogočajo varno sobivanje v družbi.«

»Zaradi pretiranih zahtev in pričakovanj po uspešnosti se seveda otrok ne more počutiti varnega in sprejetega, kar ne omogoča izgradnje zdrave samopodobe in samovrednotenja. Ko je uspeh edino merilo, bo otrok postajal vse bolj egocentričen, kar mu bo seveda tudi otežilo stike z vrstniki. Tako se občutek nesprejetosti (ki je v družini realen) prenese tudi na vrstnike in širše okolje.«

Dejan Sotirov: »Dekleta ga ne marajo, fantje z njim ne želijo igrati nogometa«

Sogovornica opozarja tudi na pomanjkanje zdravih mej. Kot pravi, je učenje otroka za rokovanje z orožjem rušenje meje med otroštvom in odraslostjo, kar med drugim ne omogoči izgradnje zdravih kontrolnih mehanizmov, kar se kaže tudi v tem primeru.

»Nihče v družini ne prevzame odgovornosti za posledice – smrt drugih otrok in trpljenje njihovih družin. Še vedno se egocentrično ukvarjajo s sabo in s tem, kako zase zmanjšati posledice storjenega, oziroma poiskati vzroke za dejanje izven sebe. To pa žal tudi  kaže na zelo verjetno prisotnost antisocialnih psihopatskih potez v tej družini,« pravi Pšeničny.