Dejan Sotirov: »Dekleta ga ne marajo, fantje z njim ne želijo igrati nogometa«

Dejan Sotirov je diplomirani zdravstvenik, ustanovitelj in vodja zavoda Mavrični bojevniki, ki pomaga mladim z motnjami. Od leta 2013 zanje organizirajo poletne tabore v naravi in jim pomagajo na poti k samorealizaciji. Že v otroštvu so mu postavili diagnozo motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), ki pa jo je znal obrniti sebi v korist.

Je velik samouk in samoraziskovalec. V zadnjem obdobju se od organiziranja taborov in nevladnega dela, usmerjenega na ADHD, oddaljuje in opozarja tudi na druge fenomene, od medvrstniškega nasilja, povečanje samomorilnosti, depresije in osamljenosti med mladimi.

V Delovem podkastu Na robu med drugim spomni na zanimiv eksperiment na glodavcih iz 70. let. John Bumpass Calhoun je bil ameriški etolog in vedenjski raziskovalec, ki je na miših študiral vedenjske vzorce. V študiji, znani kot Universe 25 ali mišja utopija, je pokazal, da ko so imele miši omejen dostop do hrane, so med seboj sodelovale in se normalno parile. Ko so imele hrane v preobilju, ni bilo treba zanjo delati, ko so živele v idealnih temperaturnih pogojih in nanje ni prežal noben predator, pa je sledila katastrofa. Najprej čezmerne količine spolnih odnosov, tudi deviantnih, populacija je naraščala, nato pa se je zaradi preveč miši začelo ekstremno deljenje v majhne skupine, ki so druga drugo zavračale in med seboj napadale, tudi kanibalizirale. Brejost je drastično upadla, tiste, ki so donosile, so pogosto zavračale skrb za mladiče. Kmalu je to vodilo do tega, da prirasta ni bilo več in populacija se je uničila.

Zato je pomembno, da fizično delamo. V taboru Mavrični bojevniki otroci izdelujejo lesene izdelke, hiše ... »Imamo veliko primerov ljudi, ko imajo vse, pa so kronično nezadovoljni. Vse prodajo in gredo živet čisto drugače.«

»Individualizem, potrošništvo in preobilje nas oddaljujejo od nas samih in od drugih ljudi. Pomembno je, da se ljudje med seboj čutimo. Pomembno je, da pripadamo. Da se čutimo sprejete. Vse drugo je posledica tega. Dom, družina, prosti čas, spanje, hrana, šola. Če to ne funkcionira, nihče ne more pomagati.«

Dejan Sotirov: »Vsak od nas si lahko vzame nekaj minut na dan za kvaliteten stik z otroki in partnerji.« FOTO: Marko Feist/Delo

Razume, da se od sveta, v katerem smo, ne moremo preseliti v jame in živeti kot nekoč. »Ampak vsak od nas si lahko vzame nekaj minut na dan za kvaliteten stik z otroki in partnerji. Da smo zunaj v gozdu, da poprimemo za fizično delo. Ampak da si takrat res v trenutku, najprej s sabo, potem še z drugim. To je zdravilno polje, za nas in naše otroke. Pogled v oči, dotik, objem, sočutje, pristen stik sproži oksitocin. Tisto iskrico v očeh.«

Ker je v realnem svetu čedalje manj skupnosti, je normalno, da se otroci zatekajo v spletne skupnosti. A tam nanje preži veliko nevarnosti, opozarja Sotirov. V podkastu se dotakne tudi subkulture incelov – moških, ki so v neprostovoljnem celibatu in za to krivijo feminizem. »Dekleta ga ne marajo, fantje z njim ne želijo igrati nogometa. Mama je do njega zelo hladna, odsotna, oče ljubezen kupuje na svojevrsten način. Nima nikogar, ki bi v njem vzbudil občutek, da je sprejet, da je dovolj. Ima podporo okolja. Ne manjka veliko, da tak mladostnik povzroči tragedijo. Enega od teh sem spoznal. Zelo nežen. Nikoli ne bi rekel, da je sposoben zagrešiti kaj takšnega. Ne pusti me pri miru. Naslednje leto se je zgodilo na Finskem. Danes je otrok lahko ubit v šoli, lahko pa tudi tvoj otrok mori.«

V podkastu se dotakne tudi izzivov oblikovanja identitet in vpliva promocije raznospolnih identitet v občutljivem mladostniškem obdobju.