Ljubljana – Zadnja razkritja prisluškovanja in poskusov vplivanja na medije ne bodo vplivali na relacijo med uradnim Zagrebom in Ljubljano, se strinjata strokovnjaka za mednarodne odnose Borut Šuklje in Zlatko Šabič. Slednji poudarja, da ne gre za nov zaplet, ampak kvečjemu lahko govorimo o še eni manifestaciji že obstoječega zapleta.

»Hrvaška ima z vsemi svojimi sosedami porušene politične odnose, predvsem z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, v veliki meri tudi zaradi nepriznavanja dogovorov o državnih mejah. Odnosi s Slovenijo so nespremenjeni. Hrvaška ima, zaradi nespoštovanja podpisanih in ratificiranih dokumentov, tudi sporazuma o arbitraži in sodbe, spor z EU, ki bi ga rada ponovno prenesla iz Bruslja na Ljubljano. Tudi zaradi želenega vstopa v združbo schengenskih držav. In pri tem očitno ne izbira sredstev,« razmišlja Borut Šuklje, svetovalec za področje Jugovzhodne Evrope in Zahodnega Balkana.

Tudi po mnenju dr. Zlatka Šabiča, profesorja mednarodnih odnosov na ljubljanski fakulteti za družbene vede, informacije, ki so prišle na dan v minulih dneh, ne pomenijo ničesar novega: »V diplomatskih krogih velja splošno prepričanje, da so diplomatski odnosi med Hrvaško in Slovenijo na zelo nizki ravni. Da je tako, pa ni treba posebej dokazovati niti širši javnosti, saj državi na diplomatski ravni, vsaj kolikor je mogoče razbrati od daleč, tako rekoč ne komunicirata.«



V kakšni meri lahko govorimo o regijskem zapletu? »Slovenija je pri hrvaških sporih z BiH in Srbijo, pa tudi s Črno goro, postranska škoda. Hrvaška politika namreč ne želi reševati ključnih vprašanj s temi državami, tudi mejnih, temveč želi čakati, da bo čas naredil svoje in bodo njihove zahteve postale samoumevne. Slovenija je, po podpisu sporazuma o arbitraži in razsodbi, samo pokazala, da obstaja pot za rešitev tudi ostalih mejnih vprašanj, ki jih ima Hrvaška. In prav to je postalo skrajno nevarno,« odgovarja Šuklje.

»Kot doslej se bosta obe državi tako lastni kot tudi mednarodni javnosti poskušali prikazati v najboljši luči, a zapleta, ki vztraja že desetletja, to ne bo reševalo. Gre tudi za situacijo, ki niti širše niti regijske javnosti ne prizadene preveč,« pa meni Šabič in dodaja, da morata obe državi ta zaplet postaviti v kontekst soseščine in ga rešiti predvsem zato, da se bosta sposobni posvetiti bistveno večjim težavam, kot sta si jih nakopali med seboj.

»Po eni strani ima Hrvaška nerešena obmejna vprašanja z malodane vsako izmed svojih sosed in taka izpostavljenost do tretjih držav ni v interesu ne nje ne EU. Po drugi strani pa mora biti Slovenija čedalje bolj pozorna na agresivno komunikacijo svojih sosed – Madžarske in morda, ne bo me presenetilo, v perspektivi tudi Italije. V tej smislu in glede na naravo spora se, po mojem mnenju, Hrvaška in Slovenija, državi, ki nikoli nista bili v vojni in imata dinamično medsebojno izmenjavo ter pretok prebivalstev, politično povsem iracionalno in brez najmanjše potrebe že tako dolgo medsebojno utrujata,« poudarja Šabič.

Razkritja prav tako ne bodo imela nobenega vpliva na implementacijo arbitraže, sta enotna sogovornika. Tudi kakih dolgoročnih posledic, kot je oviranje sprejetja Hrvaške v schengenski prostor, ni pričakovati, saj mora južna soseda prej dokazati, da je sposobna izvajati zahtevani režim, do tega pa je menda še precej daleč.

Kakšna je vloga posrednika, ki je poskušal preprečiti objavo prispevka na Pop TV, Ivana Tolja? »Gospod Tolj je dobil nalogo in naročilo, da so stvari urgentne. Zato se je, v nasprotju s svojim načinom dela, operacije lotil malce naivno. Pač prepričan o moči svojih nalogodajalcev, hrvaške vlade in oblasti, kakor je razlagal,« meni Šuklje.