V nadaljevanju preberite:

Spoznanje, da ostareli starš ne more več skrbeti zase in potrebuje institucionalno varstvo, je samo po sebi čustveno obremenjujoče in pomeni življenjsko prelomnico, ki pa jo utegnejo zagreniti birokratski labirinti in strah pred tem, ali bo družina sploh zmogla stroške nastanitve.

Na nas se je obrnila bralka, ki se je pred kratkim upokojila z 42 leti delovne dobe. Skupaj z vdovsko prejema 760 evrov pokojnine. Njena starša sta stara 86 let. Že pred časom, ko sta bila še zelo pri močeh, sta se z družino dogovorila, da njunega stanovanja v manjšem slovenskem kraju ne bo nihče dedoval, ampak bo namenjeno plačilu vse oskrbe, ki jo bosta potrebovala. Da takrat ne bo treba gledati, ali je prostor v javnem ali zasebnem domu za starejše občane, in da ne hčerka ne kdo drug od sorodnikov ne bo dodatno obremenjen s plačevanjem položnic. Vsi vpleteni so se s tem strinjali.

A se je zdaj pokazalo, da zamisel, ki se jim je zdela najboljša rešitev, v praksi ni izvedljiva.