Pot iz socialnega bloka je lahko podobna tisti iz palače

»Po magisteriju me je želel sosed pohvaliti, češ da nihče iz našega skromnega okolja ni pričakoval takih dosežkov. Vedri me spoznanje, ki sem ga z odhodom na Cambridge želel pridobiti, in sicer da je pot iz socialnega bloka lahko podobna tisti iz palače,« je osemindvajsetletni Nick Vovk slikovito opisal povod za magistrski študij na slavni britanski univerzi.

»Tega sem vesel predvsem za vse tiste, ki jim podoben dvom še krati daljnosežne sanje. Prav tako sem bil v tujino primoran oditi, ker preprosto ni večje zakladnice znanj v razvojnem (in humanitarnem) delu kot ravno v Veliki Britaniji – na žalost, seveda. A profesorice in profesorji na Cambridgeu so večinoma prišli prav iz nekdanjih angleških kolonij. Tako so nas še bolj utrdili v prepričanju, da preteklost nikakor ni merodajna za prihodnost.«



A skočimo na začetek. Zakaj se danes, ko z vseh strani poslušamo, da družboslovni študij nima potenciala, da je diplomiranec vnaprej obsojen na zavod za zaposlovanje ali slabo plačana delovna mesta, nekdo sploh odloči za takšno življenjsko pot? »Ker sem se strokovno ukvarjal tudi z (ne)zaposljivostjo mladih diplomantov in diplomantk, se z vašo tezo strinjam – s statističnega vidika. A takšen pregled gozda nam ovira pogled na posamezno drevo. Že desetletja se ve, da s filozofijo mastno služi le Slavoj Žižek, pa vendar to zame ni bil dovoljšen razlog za nenaden prestop v naravoslovje.«

Sogovornik pravi, da je precej pomembneje negovati iskreno vedoželjnost, če le imamo srečo, da v nas vzklije. Uspeh in denar, če je to pač posameznikova ciljna črta, bosta zrasla kvečjemu iz trdega dela in neizmerne vztrajnosti, ki ju premore zgolj radovedna strast. To pa ni skrivna sestavina le za družboslovke in humaniste.

Danes ni več »kul« biti kapitalist

V enem od intervjujev je dejal, da mu več kot varna služba pomeni smiselna služba, kar bi marsikdo danes označil za naiven pogled na v kapitalizem usmerjeni svet. Sogovornik je trenutno zaposlen pri Danskem svetu za begunce v Ukrajini in pravi, da so bila (moralna) vprašanja o smotrnosti naših poklicev predolgo obrobna. »Mislim, da bo glede na podnebne spremembe vse manj tako. Ni dovolj, da doma recikliramo, če je masovna potrošnja temelj naše službe. In trenutno je med mladimi taka brezbrižnost celo vse bolj stigmatizirana: ni več kul biti kapitalist. Trg temu sledi, saj je zelena tranzicija –v morda nekaj povsem postkapitalističnega – neizogibna.«

Mednarodni razvojni sektor, v katerem deluje Vovk, je nepredstavljivo tekmovalen, tudi tu si je treba sneti rožnata očala. Vzrokov za to je več: na eni strani je prenasičenost trga, vse več je namreč posameznikov, ki jim tradicionalna oblika zaposlitve ne zadostuje; na drugi strani v tej stroki nenehno primanjkuje sredstev, zato delovnih mest ni veliko.

»Vstop vanjo onemogoča logika kavlja 22: nihče te ne bo vzel na misijo, dokler ti ni uspelo ene že prestati. Številne države razvojno in humanitarno pomoč vežejo na zaposlovanje lastnih državljanov in državljank – Slovenija je v tem zelo mačehovska. Pa tudi sicer vzbuja občutek, da ambiciozne apolitične samorastnike neznanih priimkov nerada videva v lastnih vrstah. Bolj jedrnato mi ne bi uspelo razložiti, zakaj nam na splošno bežijo možgani.«

Vprašanje, ali je pri nas sploh zaposljiv, je tako več kot utemeljeno kljub njegovim delovnim izkušnjam. Ve, da bo nekega dne hrepenenje po ljubljanski pomladi pretehtalo vse drugo. Tedaj bi se najraje – in najlažje – pridružil nevladnemu sektorju, čigar breme je vse večje in kjer bodo njegove veščine najkoristnejše.

»Vztrajno me vleče tudi nazaj v slonokoščeni stolp znanosti, čeprav mi lastni nadarjenosti navkljub ni najbolj pri srcu. V mojem delu na splošno in v humanitarnem razminiranju specifično je namreč jasno, da kritično potrebujemo paradigmatične preboje. V Sloveniji bi, z uporabo modernih tehnologij, kot je umetna inteligenca, lahko našli nišo zavidljivih razsežnosti na mednarodnem parketu. Ne nazadnje pa se tudi v podjetniškem sektorju vse bolj odpirajo vrata za moja znanja. Tu merim predvsem na korporativno družbeno odgovornost, v katero so podjetja vse bolj prisiljena, a vendar v njej dokaj nevešča,« pojasnjuje sogovornik.

Iz ovc se moramo spremeniti v volkove

Na zbadljivko, ali naši družbi manjka zdrave pameti, ker se še vedno spominjam njegovega reka, da je v življenju spoznal veliko izobraženih oseb, a ga ni čez uvid sosedove babuške, se odzove: »Jasno je, da primanjkuje neke pameti. Znamo šteti, a ne vemo, kako porazdeliti bogastvo. Govorimo, a nismo slišani. Vemo, da nas je veliko, a ne znamo stopiti skupaj. To razkriva dejstvo, da nas, bolj kot preudarnega vladanja, namerno učijo dobrega hlapčevstva.«

Je pa kljub temu narobe verjeti, da naši izvoljenci in izvoljenke posedujejo neko skrivno védenje o vodenju družbe. Zato je nesramno prepričanje, da se tega ne moremo naučiti tudi drugi, dodaja Nick. Sosedova babuška je simbolična za slovenstvo – poseduje veliko znanj, njen uvid v okoliško dogajanje je širok – vendar je zoperstavljena. Tako skoraj nima druge izbire, kot da se izrazi na spletu.

Da naju torej kdo ne obtoži, da zgolj jamrava, rešitev pa ne ponudiva, je Nickov vpogled jasen. Premik od pohlepnega posameznika v sposobno skupnost je korak v boljšo prihodnost. Če želimo končno potrkati na vrata našim političnim prašičkom, se moramo iz ovc spremeniti v volkove. Glede na to, da je na lastne oči videl številne človeške bolečine, pravi, da ljudi v stiskah ne vidi kot nemočnih, prav nasprotno. Vsakokrat so mu dokazali karakter, ki določa človeka, kar je zanj navdihujoče. Zato mu je precej težje vrniti se v Slovenijo in tu biti priča zmrdovanju bogatašev: »Če se kaj manifestira kot duševna stiska, je to jeza nad sedanjim stanjem sveta. Ta pa me nato še bolj žene k delu.«

V Sloveniji se premikamo le levo in desno

Ne predstavljajo ga raziskovalni članki, diplomska ali magistrska naloga s Cambridgea, ki ga Nick opisuje kot skupnost, saj »kolidž na Cambridgeu postane dom in tam stanujoči družina – ne le za čas študija, ampak za vedno«.

Ne glede na to, kdo smo in kaj v življenju počnemo, vsi v rokah držimo del vrvi, s katero vlečemo voz družbe. A v Sloveniji se že dolgo – ironično skregani zaradi podobnih idej bratstva in ljubezni – premikamo le z leve na desno in nazaj, je oster sogovornik. Umetno razdvajanje ljudstva je klasična taktika vladajočih: odcepila je Pakistan od Indije, potisnila Jemen v civilno vojno in ne nazadnje razstavila tudi Jugoslavijo.

Nick Vovk jasno zaključi: »To koristi kvečjemu tistim, ki se na našem vozu debelijo – ne beguncem, ne domoljubom, ne istospolno usmerjenim in ne klerikalnim. To našo razprtijo je treba preseči. A zapovedati, v kakšen kolektivni potencial to zmore voditi, bi pomenilo pljuniti v lastno skledo – spodbuditi v ljudstvu samozavest in zmožnost te osmislitve je tisto, k čemur se jaz oziram.«



---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.