Ko mački obmolknejo

Tiho sem sedela in opazovala dinamiko med akterji in udeleženci tiskovne konference, na kateri so župani občin zgornje Gorenjske strumno podprli lastnika tamkajšnjega edinega zavetišča za zapuščene živali, ki je izumil inovativen, a sporen model rešitve problematike zapuščenih­ mačk. Obveznost aktivnega iskanja lastnikov je zaobšel, ko je razglasil, da so te na Gorenjskem večinoma divje, zato jim ni smiselno iskati toplega doma, pač pa jih po oskrbi vrne v okolje, v katerem jih je pobral (od koder izginejo neznano kam).

Ne govorimo o nekaj deset, temveč več kot 500 mačkah v 17 občinah na leto.

Sproščeno razpoloženje županov pred tiskovko je vzbujalo vtis, da je tema banalna in jim je dogodek odveč, vendar se morajo potruditi z izbranimi besedami, če hočejo pri mrkem gospodu z roba omizja izprositi nadaljnje sodelovanje. Eden je v podporo njegovi doktrini izjavil, da mačke na vasi znajo živeti same, drugi, da je zanje v zavetišču poskrbljeno bolje kot za marsikatero lastniško.

»Malce« so župani pozabili na inšpekcijsko odločbo, ki je razkrila številne nepravilnosti v delovanju zavetišča, a kaj bi kršitve v primerjavi s prihrankom občinskega denarja, ki so si ga zagotovili z ohranitvijo »lokalnega« zavetišča. Novinarji so jim z večinoma enostranskimi prispevki pomagali ustvariti alternativno resnico, ki zapira to motno zgodbo.

V nekem trenutku so se mi župani za dolgo mizo izrisali kot lokalni šerifi, nosilci zdrave kmečke pameti, novinarji pa kot nekdo, ki jim je ta bližje od iskanja resnice. Tako kot občinski svetnici ­Železnikov, sicer zdravnici, ki je na seji občinskega sveta ob razpravi o zavetišču dejala: »Včasih smo … Na kmetiji smo imeli mačke. Moj brat jih je, ker jih je bilo preveč, čisto takoj potamanil. Jih je ­utopil, pa bog pomagaj. [...] Tudi zdaj je treba tako delat', ne pa ­cirkus delat' s temi mačkami …«

Kaj pa človečnost, gospe in gospodje?