V ovčji preobleki

Zadnje čase sem v slabi koži. Z dela se vračam razdražena in z občutkom, da nisem naredila dovolj, čeprav se res trudim z vsakim zapisom poslati prava sporočila. Zaspim z mislijo, česa se moram lotiti takoj naslednji dan – morda bom s tem koga streznila –, ko se zbudim, že renčim. Na svojo vrsto, ki je postala tako zlobna – ali pa le dokončno iskrena –, da bi na oni svet poslala vse volkove, za njimi pa še medvede, šakale, sive vrane, in po njih ali kar vzporedno še vse begunce, migrante, upokojence in kar je drugih zajedavcev narodovega blagostanja.

Ljudi je strah, pogosto slišim. Strah, da jim bodo volkovi poklali vse ovce in zatem šli še nad njihove otroke, ko bodo prvega septembra odšli v šolo. Strah, da jih bo pred hišo na robu gozda napadla medvedka z mladičema. Da jih bo begunec strpal v prtljažnik avtomobila ali jim ga samo ukradel. Strah je legitimno občutje, a le dokler se o njegovih vzrokih izdatno ne poučiš in reflektiraš tudi svoje vloge pri vsem skupaj. Smo res samo nedolžne žrtve? Ko se oborožiš z znanjem, se strah zmanjša.



A pri nas bi se ljudje raje samo oborožili. »Varuhi narave« so na protestih oblečeni v živalsko krzno in vzklikajo, da Slovenija ne bo zverinjak. Slovenija je že zverinjak, a te zveri imajo človeški obraz. Vsebinsko izpraznjena politika, ki bi morala iskati rešitve za ključne probleme prihodnosti – podnebno krizo, razogljičenje gospodarstva in staranje prebivalstva –, takšna občutenja le podpihuje. Desničarski populizem je lahko prepoznati, populizem »sredinske« politike, ki za desničarskim – vsaj glede beguncev ter medvedov in volkov – komaj kaj zaostaja, pa je marsikomu celo všečen. Tudi v mainstreamovski politiki so argumente stroke zamenjala lažna dejstva.

Pomikamo se naprej po premici civilizacijskega nazadka. Končni cilj je jasen – samozadostna, varna in čista Slovenija, ograjena z vseh strani. Zato zjutraj nemočno renčim. Dobro jutro tudi vam. Zbudite se!