Živa, a ne čuteča bitja

Mama in oče sive vrane, ki obupano krakata za mladičem, ki je padel iz gnezda na cesto in šepa.

Samica kosa, ki divje preletava in čivka na malo sivo vrano, ki se je po pomoti znašla blizu njenega gnezda z nemočnimi mladiči.

Papige skobčevke v kletkah, ki si zaradi osamljenosti in stresa pulijo perje.

Posvojenec iz zavetišča za zapuščene živali, ki je do konca življenja hvaležen, da smo ga vzeli k sebi.

Moja pokojna psička Lady, ki je ­jasno in glasno povedala, kdaj je čas za obrok in kaj si misli o glas­nem navijanju pri nogometu.

Samica orangutana, ki vzame v naročje mladiča, utrujenega zaradi­ plezanja po visokem drevesu, in ga za trud, ko se skupaj po­vzpneta na vrh, nagradi s sladkim sadežem.

Samica enega od zadnjih sumatrskih nosorogov, ki s klici privablja samca, čeprav ga ne bo dočakala, saj zaradi zaščite pred nezakonitim lovom živi v ograjenem gozdu.

Mati orke, ki več tednov plava z mrtvim mladičem. Skupina slonov, ki žaluje za ­matriarhinjo.

Mama krava, ki še dolgo neutolaž­ljivo muka, ko ji odvzamejo telička in ga odpeljejo v rejo za meso, medtem ko njeno mleko molzejo za prehrano ljudi.

Dan stari samčki piščancev, stranski produkt reje kokoši nesnic, ki panično čivkajo, preden jih stresejo v mlin in žive zmeljejo.

Prašiči za rešetkami tovornjaka za prevoz živali, ki prestrašeno gledajo ven in z mokrimi rilci hlastajo za zrakom. Čutijo, kaj prihaja.

Vsi vemo, da živali občutijo bolečino, trpljenje, žalost in veselje. Razmišljajo o prihodnosti, da, celo o smrti. Naše vrhovno zlo je, da jim kljub temu védenju tega ne priznavamo. Smo živi, vendar ne čutimo bolečine drugih kot svoje.