»Kljub temu, da je otrok samostojna oseba, ga vidimo kot svoj projekt«

Staršem splošna definicija dovoljuje vmešavanje v otrokovo življenje, saj v nasprotnem primeru otroku ne morejo omogočiti primernega okolja, v katerem bo lahko varno zorel in se razvijal. »Če moramo na začetku skupne poti za otroka dobesedno dihati in jesti, mu moramo v naslednjem razvojnem koraku pustiti zadihati z lastnimi pljuči,« razloži Nada Polajžer, specializantka analitične psihologije.

Mejo, kdaj se t. i. zdravo vmešavanje spremeni v prekomerno poseganje v otroško življenje, lahko hitro prestopimo, a težje enoznačno določimo.

Spreminja se tudi stopnja odvisnosti otrok od staršev v različnih življenjskih obdobjih. »Če nam je to po fizičnem rojstvu jasno, smo v večjih dvomih, ko otrok odrašča. Takrat smo pogosto prepričani, da bolje od njega vemo, koliko mora pojesti, da bo sit, in kaj ga mora zanimati, da se bo dobro razvijal,« nadaljuje Polajžerjeva.

Meni, da ljudje svoje najbližje ponotranjimo in jih čutimo kot del sebe. To se najbolj kaže v najtesnejših odnosih, na primer s partnerjem in v odnosu do otrok. »Matere težje osvojimo zavedanje, da je otrok samostojen človek, ki mora zadihati z lastnimi pljuči – tako fizično ob rojstvu, kot tudi psihično, skozi odraščanje in pri oblikovanju lastne osebnosti,« še pove.


 

Helikopterskih staršev je vedno več

Da je zaščitništvo v sodobnem času pogostejše, je ne čudi, saj pojav povezuje z dejstvom, da ga je bilo v preteklosti odločno premalo. K temu je pripomogla sprememba v načinu življenja, s čimer se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenil tudi pogled na starševstvo. Kar pa se odraža tudi na šolskem delu otrok.



»Starši se v svoji starševski odgovornosti počutijo, da so tisti, ki morajo bojevati otrokove bitke, ker tega po njihovo sam še ni sposoben,« nadaljuje Polajžerjeva. Z omenjenim pojavom vse pogosteje srečuje tudi učiteljica angleščine na ljubljanski osnovni šoli Katarina Gostinčar, ki se s poučevanjem ukvarja že trinajst let. Gostinčarjeva je med drugim članica Učiteljskega združenja Slovenije (UZS), kjer opažajo, da se povečuje vpliv staršev pri šolskem delu.

»To je bolje kot včasih, ko so starši v primeru težav v šoli domnevali, da je zanje odgovoren otrok in niso šli preverit v šolo, vendar gredo nekateri starši v drugo skrajnost. S tem otroku ne koristijo, temveč ravno nasprotno. Na nek način ga oropajo samostojnosti in odgovornosti, poleg tega pa na ta način učenec ne doseže učnih ciljev,« razloži učiteljica angleščine. Doda, da ima večina staršev še vedno zdrav odnos do šolskega dela svojih otrok, prisoten pa je porast helikopterskih staršev.


 

Vmešavanje staršev je posledica pomanjkanja samorefleksije

Polajžerjeva staršem svetuje, da pogledajo sami vase ter se vprašajo, kaj poleg razumljive starševske odgovornosti še motivira njihovo vedenje. Prav lahko bodo ugotovili, da so njihove motivacije precej bolj zapletene, kot so sprva mislili. Namesto tega, da bi staršem ponujala odgovore, jih usmeri v samoizpraševanje: Ali otrok na tem področju res ni sposoben 'sam zadihati in shoditi', ali ga le podcenjujemo? Ali je naša potreba po tem, da bi se v njegovih očeh videli vredni, tako močna, da hočemo narediti zanj vse in še več? Ali hočemo svetu pokazati, da je naš otrok nekaj posebnega in ga je zato treba tako tudi obravnavati?

Prekomerno vmešavanje staršev v šolsko delo in urejanje stvari namesto mladostnikov tudi v srednji šoli in na fakulteti, ko bi morali biti že dovolj samostojni, se kaže v velikem pomanjkanju samorefleksije in nezmožnosti gledati na otroka kot na osebo ločeno od njih.

Podobnega mnenja je tudi Gostinčarjeva, ki vpliv staršev vidi kot prenašanje lastnih ambicij na otroka. »Kljub temu da je otrok samostojna oseba, ga vidimo kot svoj projekt,« še pojasni.



Preveč zaščitniški odnos je opazen že med poukom, saj ti otroci prevzemajo manj odgovornosti, so manj motivirani in tudi v manjši meri sodelujejo, prav tako pa se zanašajo na to, da bo delo namesto njih postoril nekdo drug. »Pri domačem delu, kamor sodijo domače naloge, učenje in izdelava različnih izdelkov, večkrat opažam, da so starši tisti, ki naredijo celo več kot otroci. Domači izdelki so namreč preveč popolni, če upoštevamo sposobnosti otrok in znanje, ki so ga pridobili  v šoli in ni nujno v skladu z učnimi cilj. Izdelki poleg tega niso narejeni po navodilih, ki jih otroci dobijo v šoli. Zato otok pač ni dosegel ciljev,« razloži Gostinčarjeva.
 

»Starši morajo otroku dati možnost za dokazovanje in ga pri tem ne smejo podcenjevati«

Starši morajo v življenju otroka igrati pomembno vlogo in mu hkrati ne smejo odvzeti možnosti, da sam kreira svoje življenje. Ne glede na to, s čim se otrok na določeni točki življenja spopada, vedno računa na njihovo pomoč in nasvet. Zato ni nenavadno, da morajo imeti nekaj besede pri otrokovem šolskem udejstvovanju. Kje postaviti mejo med zdravo mero nasvetov in prekomernim vtikanjem, je vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja vsak starš.



Sogovornici vidita vodilo za zdrav vpliv staršev pri šolskih zadevah v ravno pravšnji meri podpore, v pripravljenosti, da prisluhnejo morebitnim težavam, s katerimi se sooča otrok in to tako, da izvedo obe plati zgodbe, ter prepuščanju odgovornosti za njegova dejanja njemu samemu.



»Starši morajo otroku dati možnost za dokazovanje in ga pri tem ne smejo podcenjevati. Na ta način otrok pridobiva znanje in samozavest. Prav je tudi, da so zadovoljni z vsako oceno, ki jo dobi, pod pogojem, seveda, da se zanjo potrudi,« doda anglistka.

Psihologinja za razliko od nje meni, da »za pretirano zaščitniško vedenje ne moremo kriviti le staršev in njihovih notranjih konfliktov oziroma narobe razumljene starševske odgovornosti, pač pa se je z leti zelo spremenilo tudi pričakovanje šole do staršev«. Sem lahko uvrščamo nekatere zahteve, ki jih včasih ni bilo, kot so pomoč pri domačih nalogah, učenje skupaj z otroki in e-asistent. Vse navedeno je pripeljalo do tega, da mnogi starši niso zadovoljni niti s štiricami, kot edini uspeh pa prepoznajo vpis na elitne gimnazije.
 

Z vmešavanjem staršev se ruši tudi dojemanje učitelja kot avtoritete

Pretirano udejstvovanje staršev ima močan vpliv na dojemanje učitelja kot avtoritete. Starši to lahko počno nehote. S pretiranim omalovaževanjem šolskega dela, šole in učitelja pred otrokom povzročijo, da se to zasidra globoko v otrokovo podzavest.

»Otrok učitelja ne more jemati resno, če doma posluša, da je šolski sistem slab, da je določen učitelj nesposoben in da nima avtoritete. Zato posledično ne upošteva navodil ter učitelja kot osebnosti,« še pojasni Gostinčarjeva.