Permisivna vzgoja?

Le kaj bi to bilo: mladec na precej polnem vlaku iztegne vse štiri od sebe čez tri sedeže, na četrtega pa položi nahrbtnik? To, se mi zdi, je idealen primerek moderne permisivne vzgoje, bitja, ki ne pozna omejitev in ima vedno prav. Ki lahko počne, kar ga je volja. Ki se ne ozira na nikogar. Najbrž zato, ker nad njim ni nikogar. Kolegica mi je zaupala svoje »permisivno doživetje« iz časov, ko je še nabirala pedagoške izkušnje v vrtcu. Deklici sta se nenehno zapirali v stranišče. Ko ju je zaradi tega okarala, ji je ena od njiju zabrusila, da ji je mamica rekla, da ji učiteljica nič ne more …

Vrnimo se k »osmemu potniku«. Dilema ali prisesti k tako odločnemu, samozavestnemu mlademu moškemu, razpotegnjenemu čez štiri sedeže, je bila težka. Pa ne zaradi razlike v letih. Bolj zaradi razlike v – vonju, ki so ga oddajale njegove nemarno zleknjene sezute noge, par športnih copat na tleh vagona ter vlažne nogavice. Razumljivo, da je od njih puhtelo, ko pa je bila vročina res huda in vagon brez klime.

Poleg tega je mladeničev videz pričal o še enem njegovem življenjskem načelu: Kakor pade z riti, je zmerom prav. Morda so fantu kdaj prebirali Andersena in ga je zdaj popravil času primerno. Andersen je bolj kot v zakon gravitacije verjel v to, da je vedno prav, kakor napravi stari ... Da je uzurpacija štirih sedežev, četudi je plačal vozovnico le za enega, pravilna, bi fantu morda pritrdili le njegovi stari. Drugi »stari«, ki jih je prikrajšal za sedeže, pač ne.

Nato se je pojavila še tretja dilema v podobi sprevodnika: ali morda tudi on odobrava permisivno vzgojo? Velika verjetnost je, da jo, ker ga mladeničev jasni »drugi me pišite v uh« ni zmotil. Mirno mu je »požegnal« vozovnico in nam vsem zaželel prijetno pot. »Tudi vam,« se je edini vljudno odzval mladenič, veselo pomigal s prsti na nogah ter se znova zleknil čez »svoje« tri sedeže – najbrž v prepričanju, da je prav vse, kar napravi. Da bi ga človek kar vzel za svojega. Najprej pa bi ga še malo za uhlje …