Desetletnica hoče biti glavna v družini

Pozdravljeni, kot strokovnjakinjo vas prosiva za »hitri« recept za vzgojo, drugače se nama bo z možem zmešalo. Saj vem, da se otrok ne da na hitro spremeniti, ampak dajte nam vsaj smernice, kaj naj poskusimo. Gre za našo Manco in posledično vse vpletene. Povzroča nam največ jeze v družini.

Manca je najbolj iskren človek na svetu. Stara je deset let in naporna kot sam hudič. Opazi najmanjšo podrobnost (ko režem kruh, moram biti pozorna, ali dam njej kose iz sredine ali proti koncu; ko kupimo čevlje, je pomembno, da njeni stanejo toliko kot npr. od 12-letne Ele; če si jaz kupim kakšno stvar, mi reče, da bi jo morala tudi njej ...).

Vtakne se v najmanjšo stvar. Če npr. sedemletni Tevž zadene z vilicami ob zobe, na kar smo ga dolgo opozarjali, ga zdaj Manca med kosilom opozarja že vnaprej ali pa: 'Ela, mami je rekla, da ne smeš imeti telefona, že pet minut si čez uro ...« Kadar se smejimo na tuj račun, je v redu, kadar se pohecamo na njen račun, plane v jok in jezika.

Najbolj mi gre na živce, ker ne zna nehati. Vedno, vedno hoče imeti zadnjo besedo. Tudi če jo odstranim, da se z njo pogovorim, me ne posluša, ampak jezika nazaj. In potem mi vrže naprej npr. stvar izpred meseca. Tevž se z njo noče igrati, ker ona po navadi goljufa ali pa vnese svoja pravila. Še vedno se primerja s Tevžem, kaj on dela in česa ona ne sme. Zakaj ne pomiva npr. kopalnice, ona jo pa mora ... Čeprav ima prav tako zadolžitve kot dekleti.

Kadar se na sprehodu Manca začne pritoževati, Ela raje zaostane za nami, ker jo je, kot pravi, sram, ker se Manca skoz nekaj prepira. Dokler ima Manca korist od Ele, je vse okej, je prijazna, se razumeta, takoj ko jo Ela zavrne, Manca pade ven. Manca je zelo topla oseba. Za druge bi naredila vse. Če pa jo od družine kdo kaj prosi, se skrega do konca, tako da se je že zgodilo, da ji je dal oče rekel, da bo z njo začel govoriti, ko se bo začela normalno pogovarjati.

Zdržala je tri dni, potem pa ga je morala vprašati, ali jo pelje v glasbeno. In na koncu je še nesramna in odgovarja nazaj. Enostavno ne vem več, kakšno pozornost bi potrebovala, da bi se umirila. Problem je, da je tudi drugi otroci ne sprejemajo ravno najbolje, in sem žalostna zaradi nje. Mamica Barbara in očka Luka

 

Hvala za vaše kompleks­no vprašanje. Pestro življenje je s tremi otroki, ki prihajajo ali pa so z eno nogo že malce v puberteti. Naj vam takoj povem, da hitrega recepta ni. Nasploh v vzgoji ni receptov. Vzgoja je predvsem sestav­ljena iz razumevanja samega sebe, čustvenih sprožilcev in razumevanja razvojne ravni, na kateri je otrok trenutno.

Vzgoja res zahteva kar nekaj znanja o tem, zato vedno polagam staršem na srce, da se je treba izobraževati in razumeti sebe v vzgoji, kako to prenašam, in to prenesti na otroke. Žal smo z vzgojo, ki smo je bili deležni sami, dobili bolj ali manj slabo čustveno podporo in popotnico. Zato se znajdemo pred ovirami odraščajočih otrok.

Pri vaši zgodbi gre za sindrom srednjega otroka. Srednji otroci dobivajo specifično nevidnost v družini. Starši orjete ledino s prvorojencem, zato mora drugi čakati. Ko je na vrsti najmlajši, ker je pač majhen, mora srednji čakati.



Pri Manci in njenih odzivih in dejanjih je razvidno, da se ne počuti sprejete, in išče pozornost na vse mogoče načine. Od tega, da jezika, do tega, da si zelo prizadeva s svojimi pravili, da bi bila slišana in videna. Razvila je nezavedni obrambni položaj male šefice, ker tako hlasta po tem, da jo vidite enakovredno kot Elo in Tevža.

Za začetek se je treba vprašati, zakaj prav ona prinaša jezo v družino. Zato, ker se ne obnaša po pričakovanju družine? Ali ni tako vodljiva, kot sta druga dva otroka? Nekaj pri vzgoji res nakazuje značaj, večino pa položaj, sprejetost in čustveno obvladovanje posameznika. Kar velja za vse oziroma je izrečeno vsem trem, lahko enega otroka potre, drugega se sploh ne dotakne, pri tretjem pa pade na plodna tla. Ja, tako kompleksna je vzgoja.

Predlagam, da Manci nazorno, kratko in jedrnato postavite meje za vmešavanje, ko gre za druga dva. Po drugi strani ji namensko posvetite več časa eden na enega. Dovolite ji, da se izrazi, ustavljajte jo, kadar želi biti ukazovalna. Ona že živi občutek manjvrednosti in te tegobe se bodo samo krepile. Naloga starša je, da jasno postavi meje z vztrajnostjo in doslednostjo, po drugi strani, da razume otroka, kje v razvoju je, in mu namenja čas. Tudi Manca mora slišati in doživeti, da ni z njo vse narobe, da ni samo ona tista, ki povzroča težave, in da jo tako pri postavljanju meja kot pohvalah obravnavate enakovredno kot Elo in Tevža.



Kakor ste opisali, je zelo poštena deklica, iskrena. Sama pa v odnosu brata in sestre tega ne doživlja. Zato se znajde v afektih avtoritativnih pravil, hoče biti avtoriteta njima, tako kot sta vidva, ker hlasta za tem, da je videna.
Veliko staršev mi ob takšnih trenutkih reče, da otroku vse dajo in se z njim zelo ukvarjajo. Vprašam jih, kaj je to »vse« in kako učinkovito je to ukvarjanje.

Za vedno si zapomnite: otroci niso na tem svetu zato, da jih ne vidimo in ignoriramo. To je največja kazen, lahko rečemo psihično nasilje nad otrokom. Otroke moramo videti, jim v dani situaciji povedati, kaj ni v redu, potem pa peljati zgodbo naprej, v vsej ljubezni do njih. Starši, ki otroka ignorirajo ali celo udarijo, tepejo, so najbolj čustveno nezreli in nemočni. S tako prevlado ne dobimo vzgojenega, temveč prestrašenega otroka, ki za preživetveno strategijo ubere nasilje ali vdajo. Nobena od teh poti ne pelje do srečnega, zdravega in samozavestnega otroka.

Za začetek ali konec: zakaj vam gre otrok na živce in zakaj ste jezni nanj? To čustveno zaznavanje je zgodba vašega otroštva, ki jo nosite s seboj v življenju, in ne Mančinih dejanj. Srečno!