Tine Radinja: Upam, da je ta katastrofa pokazala globoke manke

V Škofji Loki so podobe neverjetne moči podivjane Poljanske Sore z usodnega petka zamenjale podobe neverjetne moči človeka. Tudi ob dnevu solidarnosti. V primerjavi s fotografijami katastrofe, ki so se ob ujmi namnožile v medijih in na družbenih omrežjih, je bilo storjeno ogromno.

Na območju poplav od Puštala do izteka Sorške ceste le še kakšno hišno fasado seka horizontalna črta, do koder je segala voda, na nekaterih poljih moč ujme odraža ležeča koruza, kje drugje na vrtovih in travnikih ostanki naplavin in plastike, vseskozi pa tudi rjavosiva barva ostankov blata, izsušenega na soncu.

Na vsakem koraku je očitno, da si ljudje želijo čim hitrejše vrnitve v normalno življenje. Na dan solidarnosti se jim je po podatkih civilne zaščite pridružilo še okoli 700 prostovoljk in prostovoljcev, h katerim je treba dodati še krajane, ki so jih povabile krajevne skupnosti. Še več bi jih bilo, a je novica, da so bile potrebe zadoščene, v javnost prišla že vsaj dan prej. O trenutnih razmerah smo se pogovarjali z županom Tinetom Radinjo.

Lahko komentirate današnje dogajanje? V Škofji Loki je okoli 700 prostovoljcev, prijav je bilo več, kot jih je bilo potrebnih.

V Škofji Loki je 700 prijavljenih prostovoljk in prostovoljcev, hkrati so se organizirale tudi krajevne skupnosti, ki so povabile še svoje krajanke in krajane. Ta sinergija domačinov, tudi s traktorji in mehanizacijo, ter prostovoljcev, ki so prišli pomagat, je v nekaj urah omogočila to, kar bi sicer lahko delali tedne ali mesece.

Očistili so predvsem odpadke, ki jih je zapustila ujma, na drugi strani pa so pomagali pri tistih hišah, kjer so zaprosili za pomoč. To je vrh prostovoljskega angažmaja, ki sicer traja od prvega dne. Današnji solidarnostni ponedeljek je Škofja Loka pričakala že zelo drugačna kot prve dni. Veliko dela je bilo opravljenega v prvem tednu, danes pa je sledila velika akcija, da tudi naravo razbremenimo plastike in pomagamo tistim, ki pomoč še potrebujejo.

Kakšne so prioritete glede tega, kar še ostaja?

Najprej gre za zagotavljanje reševanja in varnosti, takoj zatem oskrbovanja občank in občanov, zato je bilo veliko aktivnosti na predelih, ki niso imeli zagotovljene osnovne oskrbe. Kar nekaj dni je trajalo, da so ceste postale prevozne, da je bila ponovno vzpostavljena oskrba s pitno vodo in električno energijo. V tistem delu, kjer so ceste sicer prevozne, ne pa še varne, to ostaja prioriteta. To velja za območja Hrastnice, Bodoveljske grape, Sopotnice in še kje.

Na drugi strani je prioriteta odpravljanje posledic poplav, pomoč ljudem pri sanaciji hiš, stanovanj, vrtov, zemljišč. Zalitih oziroma poškodovanih je bilo 350 objektov, sprožilo se je več kot 200 zemeljskih plazov, med njimi je več kot 20 takšnih, ki še vedno ogrožajo.

Vse je treba spremljati, preko civilne zaščite in geologa. 21 mostov je bilo odnesenih ali poškodovanih, od teh jih je 13 popolnoma uničenih. Prevoznost preko odnesenega mostu se zagotavlja z intervencijskimi ukrepi, a so ti dobri le do naslednje visoke vode. Pri ogromnem naporu, da pridemo do trajnejših rešitev do jeseni, nam v dveh primerih pomagajo Italijani. Naredili so pregled vsega, kar nam manjka, in povedali, kje lahko pomagajo, kakšne so njihove kapacitete. 

Veliko so nam pomagali tudi v neprizadetih slovenskih krajih. Zelo močno primorske komunale iz Izole, Kopra in Ilirske Bistrice, iz Hrastnika, podobno Gorenjci z Bleda in Kranjske Gore ter Idrijčani. Pridružujejo se še drugi. 

So še ljudje, ki se ne morejo vrniti domov?

Obstajajo objekti, ki so trajno poškodovani, poplava je poškodovala npr. njihovo statiko in niso več primerni za bivanje. To zaenkrat rešujemo z nastanitvijo v občinskih stanovanjih in enotah ali pri sorodnikih. Zaradi poplav sta zdaj preseljeni dve gospodinjstvi, zaradi plazov še tri. 

Je že mogoče konkretneje govoriti o finančni oceni škode?

Poškodbe občinske infrastrukture, tj. poškodovanih cest, vodovodov ali električne napeljave, trenutno ocenjujemo na 60 do 100 milijonov evrov. Škoda pri zasebnikih je tudi ogromna. 

Škofja Loka že dobro tisočletje živi z obema Sorama. Ta odnos se je skozi zgodovino spreminjal, sedaj smo očitno na točki, ko se bo znova spremenil. Kako naprej?

Potrebno bo spremeniti vizijo mesta. Upam, da je ujma prinesla streznitev vsem, kako resno bomo morali vzeti prilagajanje na podnebne spremembe. Zelo očitno je, da je poplavilo in poškodovalo tudi objekte, ki na tistih mestih stojijo že več sto let. Nekateri nikoli niso imeli težav ob povodnjih.

Po eni strani bo potrebno razmisliti o zavarovanju dediščine in konceptu razvoja, po drugi pa je izziv tudi to, da si vsi želimo živo in dostopno podeželje ter omogočiti ljudem, da so aktivni kmetje, pri čemer pa ustrezna protipoplavna zaščita za celotna področja, kakršna sta Hrastnica ali Bodoveljska grapa, ne obstaja. Premisliti moramo mehanizme, kako se hitro odzivati in popraviti škodo, če se ta že zgodi. 

Vprašanja Selške Sore, Poljanske Sore in Sore zadevajo pet občin. Vi operirate v okviru lastne občine, gre tu za kakšno medobčinsko sodelovanje, kakšna je vloga države? 

Upam, da je ta katastrofa pokazala globoke manke, da ne rečem kriminalno odsotnost vzdrževanja oziroma celostne državne vodarske in gozdarske politike. Vodotoki in njihovo vzdrževanje so v pristojnosti države, sami za kateri koli poseg potrebujemo soglasje države. Menim, da se mora to spremeniti v več sodelovanja. Tudi financiranje tega je bilo vedno podhranjeno. Država vzdrževanje hudournikov in vodotokov zaupa svojim koncesionarjem, lokalne skupnosti pa ob tem lahko samo kričimo, da se to ne dogaja

Škofja Loka je sredi realizacije nekaterih gradbenih projektov, obnove Kidričeve ceste pri Železniški postaji in gradnje krožišča pri Lipici. Napovedani sta tudi obsežna prenova Mestnega trga in ureditev nove knjižnice. Je že mogoče reči, da bodo ti projekti zamaknjeni?

Žal danes vemo, da nekaj zastanka pri teh projektih zagotovo bo. Dokler nimamo zaprte finančne strukture pri obnovi infrastrukture, ne moremo vstopati v nove projekte. Že začeto bomo seveda končali, to so tudi večinsko državni projekti. Premisliti moramo plan razvoja mesta in prioritete ter odgovoriti na to, kar nam je zelo jasno narisala narava. Zatem se bomo vrnili k viziji mesta, kot smo jo imeli prej.

Še vprašanje za konec: Kako je biti župan točno te občine v točno tem času?

Župan točno te občine je vedno biti zelo lepo, točno v tem času izjemno težko, grozno je gledati usodo ljudi, do katerih čutiš ogromno, in vidiš, koliko njihovega dela in tega, kar so ustvarili v življenju, jim je voda odnesla v eni uri. Grozno je spremljati tudi to, kako je v eni uri odneslo projekte, ki smo jih delali sami. Kar je dobro, pa je, da upam, da delamo Škofjo Loko povezano in da se to kaže prav v takšnih časih. Solidarnost še obstaja, vezi med sosedi in prijatelji niso pretrgane. Ko je potrebno pomagati, smo vsi brez izjeme tukaj.