Na kavo ob Soro, v hišah pa gole stene in gradbišče

Prijateljsko omizje, posamični starejši, družina v kolesarski opremi, dekle z računalnikom ob kavi ... To je bil prizor na današnji sončen dan v lokalu v središču Medvod s pogledom na bistro Soro, potopljeno nizko v svoj vodotok, kot najbrž na kak drug praznični dan. V sosednjem lokalu je bilo še bolj živahno, pivska druščina je imela s seboj kitaro. Odmevalo je: »Dež naj pada, sam' da ti imaš mene rada!«

»Sonce naj sije,« je originalni verz popravila svetlolaska v rumeni majici in veselo pela s tremi fanti. »To so moji prijatelji, ki sem jih spoznala danes. To me drži pokonci pa tudi vsi moji bližnji, ki me podpirajo, tudi moja prijateljica Mojca, ki je tu z mano. Veliko mi pomeni, da lahko pridem sem na kavo ali sok,« je zaupala Nataša Mihajloski, ki deset dni po poplavah, ko je narasla Sora vdrla v njeno stanovanje, premaguje to, kar se je poleg vseh nakopičenih težav še zgrnilo nanjo.

Zvezki uničeni, šola pred vrati

»Šola se bo vsak hip začela, poplavilo je vse, čisto novi zvezki so uničeni, sem jih nesla v knjigarno z računom, pa so rekli, naj kupim nove, uničeni so tudi šolski atlasi. Kar nam je ostalo, je v neštetih vrečah. Imam tri otroke, hčer s posebnimi potrebami, sina z motnjo ADHD. Sama sem že eno leto v bolniškem staležu, imam priznano invalidnost tretje kategorije. Stara sem 45 let in se borim, da ne bom znova končala v Begunjah, kamor sem že morala zaradi hude depresije,« je začela pripovedovati, ko so jo premagale solze.

Zalilo je povsem nove zvezke, šola je pred vrati, stanovanje Nataše Mihajloski pa se je spremenilo v skladišče vreč. FOTO:  Voranc Vogel/Delo

Po dneh spanja v policijski akademiji v Tacnu so zdaj doma. Tu sta ostali le s hčerko, mož je s sinovoma kljub vsemu odšel na že prej načrtovani dopust v rodno Makedonijo. »Tako bosta otroka tudi lažje prebrodila te razmere. Zadnje dni so nam zelo veliko pomagali sorodniki, prijatelji ter ogromno znancev in prostovoljcev, obiskal nas je župan in tudi župnik s Preske, vsak dan jih je po okoli 15 garalo od jutra do večera. Človek se trudi, gara vsa leta, potem pa ... Mi že še bomo, a moji sosedi, stari 72 in 92 let, kaj naj onidve!« je dejala. Izpostavila je že neštetokrat slišano v teh dneh, da v stiski spoznaš pravega prijatelja, neizmerno je hvaležna vsem, od gasilcev do vojakov. »Če njih ne bi bilo, tudi nas ne bi bilo več,« je prepričana.

Pred večstanovanjsko hišo, kjer živi, je kup smeti, veliko so jih že odpeljali, v njih je od pohištva do rolke, kovčkov. Gospa pri hiši nasproti je sušila čevlje in nosila ven sušit še druge stvari. »Za nami so dni izpiranja mulja, danes že peremo in sušimo perilo. V načrtu imam tudi umivanje rastlin in rož,« je dejala Mimi Svilar, ko je čistila hišo svoje sestre in mame.

V številnih hišah so ostali le goli zidovi, tudi v hiši sestre in mame Mimi Svilar. Na fotografiji poplavljena in prazna klet. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V njej razen razmočene kuhinje in očiščene lesene mize ni bilo videti drugega kot prazne umazane stene in brneče razvlaževalce. »Tukaj je bilo sedežna garnitura v obliki črke U, ki jo je zlomilo na pol, tudi z mamino posteljo je voda opravila kot vžigalico. Kakšna sila je to morala biti! In kot lahko čutite, je v spalnici vonj po fekalijah. To bo res še veliko dela. A bomo zmogli, treba je biti optimističen. Tudi leta 1990 so bile podobne poplave, le da voda ni segla tako visoko,« je dejala.

Mamina demenca se je vidno poslabšala

Medtem je njena sestra skuhala kavo, tudi danes so jim prišli pomagat prijatelji. »Ostali sva brez vsega, tudi brez avtomobila. Zelo boli, ko tvojih 41 let in pol dela splava po Savi in Sori, mami pa se je demenca poslabšala za 200 odstotkov,« je Martina Ovijač pripovedovala v solzah. Za njo se je na soncu sušilo nekaj stolov, gugalnik, nekaj odej.

Martina Ovijač (levo) s sestro Mimi Svilar (desno) FOTO: Voranc Vogel/Delo

»Globoko sočustvujem z vsemi prizadetimi, najbolj hudo mi je za mlade družine, ki so izgubile nove hiše in se zanje zakreditirale za vse življenje. Le kdor to doživi, lahko ve, kaj to pomeni,« je dejala upokojena bančnica. Proti naravi ne moreš nič, se zaveda, pa tudi, da bodo morali v prvi vrsti sami kar največ narediti, je pa po tistem, kar je premier Golob povedal na obisku pri njih, brez kančka dvoma prepričana, da bo zagotovljena tudi sistemska pomoč. »Že zdaj pa globok poklon vsem, ki so pomagali, tudi našemu zlatemu županu,« ni mogla prehvaliti vseh, ki so pomagali.

Franci Jeraj, zaposlen na občini, je pomagal pri sanaciji pisarn. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V neposredni bližini, iz stavbe občinske uprave, pred katero je prav tako kup smeti, je možakar v samokolnici prinašal volilne skrinjice, gospa pa jih je prala. »Na oknih se vidi, do kod je segala voda. Dobrega pol metra je je bilo tudi v naših pisarnah, tako da je parket za odmet,« je pripovedoval Franci Jeraj, sicer zaposleni v režijskem obratu občine.

V hiši, kjer živi Said Čehić, je že več dni obsežna delovna akcija, v sredo pridejo zalit beton. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Še bolj vneto delovno akcijo so imeli na drugem bregu Sore, kjer so že začeli temeljito sanacijo hiše. V notranjosti – z golimi stenami in tlemi iz peska – je igral radio, Said Čehić in njegovi znanci pa so kopali pode in s samokolnicami odvažali material. »Vse poskušamo zbiti ven, v sredo že pridejo betonirat tla. Zdaj spimo pri tašči, mesec do dva gotovo ne bomo mogli tu. Nimaš kaj, v eni uri je voda segla do nabiralnikov, k očetu sem prišel, da bi ga peljal k zdravniku, pa sem ga komaj rešil,« je dejal sogovornik kot že mnogim novinarjem prej. Te dni jih pogosto obiskujejo. »Res vas je kar veliko, a po drugi strani je prav, da se vse ovekoveči. Tudi midva sva ostala brez vsega,« je dejala gospa, ki se je z vedrom opranega perila ravno spustila v pritličje.