Kar je Anže Logar za SDS, je Lojze Peterle za NSi

Če sta Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš zadnji Od srede do srede namenila »fenomenu Logar«, sta v današnjem pod lupo vzela razvoj dogodkov, vezanih na ta »fenomen«. Iztočnico je dal Žerdin, rekoč: »Sestanek izvršilnega odbora (IO) SDS je z obžalovanjem sprejel odločitve dr. Anžeta Logarja, za katere on pravi, da še niso sprejete. Videti je, kot da se vljudno poslavljajo en od drugega.«

Po Markešu je IO SDS ugotovil, da je »vse, kar Logar zdaj počne, pod reflektorji ustanavljanja nove stranke, kar pa Logar zanika in pravi, da so zdaj časi, ko je treba sile, moči in ideje združevati«. »Na eni strani imamo uradno trditev organa SDS, na drugi pa Logarja, ki to zanika, vse skupaj pa se odvija vljudno, po bontonu, ki gre razumnim ljudem,« se čudi Markeš. To, slednje, je zanj »nenavaden način v komunikaciji« stranke SDS, iz česar razbira, da »gre za dogovorno ekonomijo«. Ali kot povzame Žerdin: »Dogovorjeni smo, da se na videz razidemo, zato, da bomo nekega dne skupaj močnejši.«

»Gre za prefinjen taktični manever priprave nekega prostora na morebitni kolaps drugega – torej desnice proti šibki, načeti, kontroverzni levici,« pojasni Markeš.

»Politični prostor je treba bodisi nekoliko zožiti ali pa postaviti široko fronto,« pravi Žerdin, ki se mu zdi, da se poskuša »ustvariti videz širše fronte, ki bi segel od desne sredine do zelo resne in trde desnice, pri tej ambiciji, vzpostaviti fronto, pa je Logar zadolžen, da pokrije desni del sredine, morda celo kakšen korak levo od sredine«.

Markeš, ki ne želi, da bi »načrtovalcem takšne strategije jedli iz roke«, opozarja, da se dogodki odvijajo, kot da bi že bili v volilni kampanji, v resnici pa je do volitev še dve leti in pol. Mreža je vržena, pravi, v dva scenarija. Zato je po njegovem treba opazovati dogajanje na levici oziroma v koaliciji, konkretno okrog Roberta Goloba, in dogajanje v nealternativni desnici, ki je »zgodovinsko samoprepoznana kot avtentična desnica – krščanska demokracija – oziroma NSi«.

Ta teden smo brali, da je Lojze Peterle z SLS dogovoril, da brand krščanske demokracije potegne nazaj v svoje roke, spomni Markeš. »Blagovna znamka slovenski krščanski demokrati (SKD) je že lep čas nazaj pristala v povezavi z blagovno znamko SLS«, dodaja Žerdin: »Zdaj pa se slovenska krščanska demokracija daje na voljo neposredno v Peterletove roke.«

»Kar Anže Logar pomeni za SDS, Lojze Peterle pomeni za NSi,« meni Markeš in pomenljivo doda: »Iz meni ne čisto jasnih razlogov Peterle že leta mehča pozicijo do Janeza Janše in izkazuje prijateljstvo skozi, denimo, muzej novejše zgodovine, interpretacijo osamosvojitvene vojne … Leta je veljalo, da sta antagonista, da je Janša Peterleta spodjedel.«

Zanimivo se mu tudi zdi, da je krščanska demokracija v 90. letih vzniknila na tradiciji stare SLS. Sedanja SLS je nastala iz Slovenske kmečke zveze, ki je bila ustanovljena kot »nekoliko sindikalna organizacija kmetstva s političnimi konotacijami, ki ji je formalni okvir ponudila ZSMS,« spomni Žerdin. »Jožef Školč pa ji je odpiral vrata,« doda Markeš in spomni tudi na razloge, zakaj da je Andrej Bajuk ustanovil NSi, ki »je bila naslonjena bolj na SDS kot na SLS«.

Fuzije na levem polu

Medtem so se na oblasti na podoben način dogajale »fuzije in procesi samorazpadanja ter združevanja na levici«. Markeš je mnenja, da je precej težje kot o desnici govoriti o levici: »Desnice so danes realnost, prodorna v populizmih tako v Evropi kot po svetu in naslonjena na neoliberalizem kot na matično, duhovno, ideološko gibanje, ki prijemlje. Samo levičarstvo pa je otrok brez staršev, redkost, na katero je stavila stranka Levica.«

Če hoče levica v sodobnem ekonomskem svetu preživeti, je prepričan, se mora »neoliberalizirati«. SD, Gibanje Svoboda in še prej Cerarjeva stranka so po njegovem vse blizu neoliberalizmu. Na eni strani imamo velike retorike v sociali, v realnosti pa krčenje sredstev prav na tem področju, pravi Markeš. Žerdin doda še tretjo realnost: proračun z milijardno luknjo. Markeš se strinja, da se je Golob znašel v nezavidljivem položaju: nasproti milijardne luknje ima zahteve levice oziroma javnega sektorja in sociale, ki zahtevajo usklajevanje z inflacijo in ohranitev socialnih principov. Na presečišču vseh dogajanj pa se je znašlo zdravstvo ...

Kakšna je slovenska politična realnost?

Z Golobom je podobno kot z Zoranom Jankovićem v Ljubljani, se glasi Markeševa primerjava. Janković je po njegovem »nosilec kapitala in neoliberalizma ter razvoja, za katerega se na koncu izkaže, da Slovencem Ljubljano zapira, investitorjem pa odpira, figurira pa kot levičar«. Zakaj? Markeš: »V imenu tega, da se ustavlja Janšo, ki tudi ni tipična, temveč je tranzicijska desnica.«

Markeš v vsem naštetem vidi »zapleteno sliko« in »naraščajočo kaotičnost«, »gordijski vozel«, ki ga je treba rešiti. A na drugi strani vidi tudi »politične apetite, kako vreči sedanjo vlado«. Ta »kompleksna slika«, meni, »kaže tendenco po platformah, po razširitvah, kot jih počneta Logar in Peterle, po bazenu, kjer je mogoče loviti ribe bodočih koalicijskih partnerjev za bodočo vlado«. Markeš misli, da je »vsaj na desnici to ime igre«.

Slovenska politična realnost je tako vsa zajeta v vprašanju, ali lahko Golob vzdrži še dve leti ali ne. »Včasih ni druge izbire, kot vztrajati v tem, kar imamo,« odgovarja Markeš, ki sicer vidi »diamantni ključ« do rešitve v javnem zdravstvu. Čeprav je Golob »rezerviral pol milijarde evrov za to, da jih vrže v prazno luknjo« po imenu zdravstvo, se ni zgodilo nič dobrega, navrže Markeš. Zanj je zgodba o privatizaciji v javnem zdravstvu »edina fronta, lakmusov papir, na katerem lahko razlogi za to, da projekt, ki se še imenuje levi projekt – če ni že neoliberalen, – vzdrži«. Ali drugače: ali lahko slovenska družba dolgoročno vzdrži svoj solidarnostni karakter? In odgovor? »Solidarnost je ključna beseda, na kateri se lahko dela prihodnja družba, vprašanje pa je, ali lahko politika temu sledi ali ne,« zaključi Markeš.