Razkol med Janšo in Logarjem? Ne, temveč dogovorjeni manever

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta se danes odločila pogledati v »notranjepolitično areno« – k odstopu dr. Anžeta Logarja s funkcije predsednika sveta SDS, ki po Žerdinu vzbuja videz odmika od opozicijskega voditelja Janeza Janše in hkrati napoveduje še večjo aktivnost Platforme povezovanja. A Logarjev manever zahteva bolj temeljito analizo …

»Gre za razkol med Logarjem in Janšo?!« je zanimalo Žerdina. »Gre za trenutno odsotnost premiera Roberta Goloba, ki je ustvaril zanimiv vakuum, ki srka. Janševa sedanja strategija pa je napenjati lok, napadati, poskušati,« odgovarja Markeš, ki sicer v Logarjevo neodvisnost ne verjame. Pravo vprašanje po njegovem je, ali je Logar odstopil sam ali je bil v to primoran ali pa gre za kombinacijo obojega. Oziroma kot meni Markeš: gre za dogovorjen manever.

Žerdina zanima, kako Markeševo hipotezo empirično preveriti. »Na običajne načine,« zagotavlja Markeš in ponazori: »Če bi se Logar uprl, naredil svojo stranko in odvzel po sedanjih anketah menda že tretjino volivcev, bi to pri Janševih brez dvoma povzročilo histerijo. Če bi on samo zaznal, da bi do česa takšnega lahko prišlo – in to je empirija! –, bi Bojan Požar zaropotal 230 na uro. Vse obrobje, ki napol razume Janšo, a je zvesto kot nemški ovčar, bi zdaj ropotalo, kljuvalo, tekle bi diskvalifikacije, napadi. Kjer gre po Janševih zares, se napada, se gre pod pas. Nič od tega se ne dogaja, kar je empirični dokaz, da ta zadeva nima resne teže. Če jo bo kdaj imela, bodo sledile tudi diskvalifikacije.«

Markeš spomni na primer Gregorja Viranta: »Ko je Janša dojel, da to ni več podporni ešalon, ampak gre za poskus malega preboja, se je začelo 'virantovanje'.«

Virant je v teh dneh tudi komentiral dogajanje in po Markešu poskušal povedati, da je bil strateško čas za to, da se levico izolira in naredi širšo desno koalicijo. »V tem manevru pa je, kot je dajal vedeti, veliko čejev, bijev, pogojnikov …«

Virantov čas je bil vzporeden času Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića, spomni Žerdin: »In ko je Janković potreboval Virantove hipotetične glasove, da sestavi vlado, jih ni dobil.« Kar pomeni, da je bil Virant diskvalificiran celo za zvestobo, za nekaj, kar je vzdržalo princip desne sredine, meni Markeš.

Zanimiva kriptirana komunikacija

Markeš o Janši pravi, da je izredno sposoben politik, zelo strateški, misli za leta vnaprej, njegov ključ pa so mediji. Pri tem omeni Janševo ponovno rekrutiranje »Uroša Urbanije, ki je tako rekoč uničil nacionalko, zdaj gre na Planet …«

Necenzurirano, spomni Markeš, je pokazalo »mešetarjenje s SMS-ji«. »Ti so tekli prek kriptirane komunikacije,« poudarja Žerdin, do katere pa ima dostop »v teh krajih le redko kdo«. O tem, kako so ti SMS-ji prišli v javnost, je veliko špekulacij, se strinjata.  

Politiki, odporni na blato

Zadnje čase je Markeš sistematično začel kupovati medije, ki jih je doslej sistematično odklanjal, kot, denimo, Domovino in Reporterja. »Ko jih primerjaš z Mladino, Delom, Necenzuriranim, se da dobro pokazati, da četudi so določeni mediji naslonjeni na neko ideološko, politično oziroma idejno agendo – in normalno je, da so – in če znotraj tega teče dober profesionalizem, se marsikaj vidi,« zatrjuje. V zadnjih tednih je opazil zanimiv trend. Primerjal je intervjuja z dvema bivšima premieroma: z Borutom Pahorjem in Mirom Cerarjem. »Dva zelo reprezentativna lika o upravljanju države, ki bi moralo biti popolnoma avtonomno, misteriozno, skoraj mistično in kot nekaj samoumevnega predpostavljata centre moči, ki ali pritiskajo nate, te pustijo na miru pa zategnejo, ali ti dajo na neki točki vedeti, da boš odstavljen …,« našteva Markeš. V teh pogovorih pa se nikoli ne pove, kdo so ti centri moči. »Janša ima jasen lik, ki ga oblikuje po svojih medijih, Milan Kučan je stric iz ozadja, ki vodi vse … Skratka, treba je poimenovati pojav, za katerega je jasno, da je kapitalski,« je prepričan Markeš.

Bivši premieri vedno povedo, da so jih odstavili, ker so se »žrtvovali za državo, spravili ekonomijo v zelene številke, potem pa so prišli strici iz ozadja in stvar presekali«, navaja Markeš: »A nikoli jih ne imenujejo, omrežja nikoli ne identificirajo, vse ostaja v mitski govorici …«

Že ameriški predsednik Eisenhower je dejal, da njegovi državi vlada »vojno-industrijski kompleks«, ki je kupoval zakonodajalce, navrže Žerdin in doda, da je Eisenhower na center moči vsaj nakazal: »Tega standarda politične analize v Sloveniji ni, razen pri Janši, ki center moči poimenuje – in po moji oceni napačno.«

Ali Žerdin in Marcel Štefančič o Johnu F. Kennedyju

»Po Janši obstaja mafijska moč in ena rokovnjaška skupina potolče drugo. Ker živimo v civiliziranem svetu, te skupine nosijo kravate in imajo ogromno denarja in kapitala. To stvarnost smo sprejeli kot samoumevno, a to ni dobro. To je tudi slika celotnega sveta, kjer vlada kapital,« odgovarja Markeš in dodaja, da se »Janša realno pogovarja le prek mišic, država in vladavina prava pa da sta nesporazum«.

Imeli smo državnike

Po Markešu smo v času osamosvojitve vendar imeli ljudi, ki so bili državniki. Pri tem imenuje Milana Kučana, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja, ki da so razumeli jezik države, kateremu je osnova vladavina prava. »Te Janša ne spoštuje, in to se zdaj žal dogaja tudi pri Robertu Golobu,« pravi Markeš, za katerega je »pojav janšizma v Sloveniji velika rakava tvorba«. In ko je Golob Bobnarjevi naročil, naj policijo očisti Janševih kadrov, je bila to po Markešu politična izjava, nevredna države. Državnik bi, dodaja, ubral pot vladavine prava, preiskav …

Žerdin spomni, da veliko ljudi še vedno časti 29. november, v nekdanji domovini dan republike. »Če ojačuješ strahove in propagandno obdeluješ določene stvari, to ne bo nikoli pripomoglo k državništvu,« meni Markeš in spomni, kako deluje propaganda oziroma kako se je začela vojna proti Sadamu Huseinu: »S tezo o antraksu, ki ga nikoli ni bilo.« Nakar potegne vzporednico z Jožetom Možino. »Kaj je njegova naloga na nacionalni televiziji?« se sprašuje in tudi odgovori: »Da drugo svetovno vojno razpihuje po sistemu antraksa, da išče stvari tam, kjer so bile in predvsem tam, kjer jih ni, in ustvarja razpoloženje, po katerem smo v vojnem stanju, ki kliče po odrešeniku. To je Janševa formula. Na drugi strani bi morala biti dosledna vladavina prava.«

Po Markešu Janša »nima možnosti za uspeh, če na drugi strani ne bi zijal nepredelan vakuum, nepredelana nedržavnost, ki ne vleče z zgledom in ljudem ne vzbuja zaupanja«. Zadnja poteza Anžeta Logarja je zato po njegovem »taktični manever, ki bo zgodovinsko formulo ponovno vrgel na finto«: »Spet se bo zbudilo upanje, spet bodo govorili o sredini, ponavljali neduhovito isto formulo nehajmo se prepirati … Nakar bo Janša spet prišel do svojih glasov.«

Ali bo torej Logar premier, zanima Žerdina. Markeš upa, da ne: »Ker bi bil najslabši vseh časov …«

S »prefinjenimi manevri političnega marketinga« Logar po Žerdinu lahko preseže odstotke, ki bi jih dosegel njegov učitelj«. »Lahko bi jih,« se strinja Markeš: »A v trenutku, ko bi preskočil svojega učitelja, bi prišel pod udar popolne diskvalifikacije,« doda.

Kdo pa sploh je dober učitelj? Tako Markeš kot Žerdin se strinjata, da je dober učitelj tisti, ki dovoli, da ga njegov učenec preseže. »A to se v tem primeru ne bo zgodilo,« je prepričan Markeš.