Kakovost cevi pomembnejša od proizvajalca

Novo mesto – Zgodba o ceveh dolenjskega vodovoda oziroma 26 milijonov evrov vrednem projektu Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske je dobila prvi epilog na novomeškem okrožnem sodišču. Sodnica Alenka Gregorčič je odškodninsko tožbo podjetja CMC Group proti mestni občini Novo mesto ter podjetjema CGP in Malkom zavrnila.

Po še ne pravnomočni odločitvi okrožne sodnice mestni občini Novo mesto in novomeškima podjetjema CGP in Malkom ni treba plačati 1,1 milijona evrov odškodnine z obrestmi, ki jo je v odškodninskem zahtevku zahtevalo logaško podjetje CMC Group. Vzrok za tožbo je projekt Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske, s katerim zagotavljajo kakovostnejšo preskrbo s pitno vodo za 45.000 ljudi v občinah Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Straža in Šmarješke Toplice.
 

Tri podjetja

Mestna občina Novo mesto je kot naročnik leta 2013 objavila javni razpis in kot najugodnejšega ponudnika izbrala konzorcij treh podjetij: Begrad, d. d., ki je pozneje šel v stečaj, ter podjetji CGP in Malkom, ki sta ob stečaju Begrada prevzela njegove obveznosti. Z njima je občina leta 2016 podpisala pogodbo o gradnji cevovodov in vodohranov v sklopu projekta Hidravlična izboljšava.

Toda po mnenju podjetja CMC Group naj bi bilo v razpisni dokumentaciji in ponudbi izvajalca določeno, da vgradi zgolj cevi Pont-à-Mousson, ki jih je mogoče kupiti le prek CMC Group, zanje edinem dobavitelju v Sloveniji. Zaradi kršitev zahtev iz javnega razpisa je CMC Group nastala škoda.



Sodišče je ugotovilo, da bi bilo, če bi bilo v razpisni dokumentaciji zahtevano, da se vgradi cevi natančno določenega proizvajalca, torej Pont-à-Mousson, to v nasprotju z zakonom o javnem naročanju, »saj ne bi omogočalo konkurence med ponudniki in enakopravnega obravnavanja vseh ponudnikov. Tako določilo razpisa bi bilo nično, zato se tožeča stranka nanj niti ne bi mogla sklicevati.«
 

Tehnične lastnosti

Med postopkom tudi niso bili zamenjani materiali, kot trdijo tožniki, »ampak je šlo za dobavo in montažo cevi, ki so bile zahtevane z opisom tehničnih karakteristik«. Da teh lastnosti nimajo le cevi Pont-à-Mousson je naročnik zapisal tudi v odgovorih na portalu javnih naročil, kjer je opustil zahtevo po vrstah spojev in zunanji zaščiti cevi z določeno zlitino. Zahteval pa je, da morajo biti cevi narejene po evropskem standardu z veljavnim certifikatom, dolge šest metrov in minimalno projektiranega tlačnega razreda.

Izvajalec tudi ni bil obvezan, da mora biti blago z izvorom v Evropski uniji, je ugotovilo sodišče, čeprav je bilo v projektni dokumentaciji zapisano, da je treba »projektirati izključno predpisane standardne materiale in proizvode na območju Evropske skupnosti«. To se, je ugotovilo sodišče, nanaša na projektanta in ne izvajalca. Poleg tega je bil izvajalec dolžan dobaviti cevi, ki so bile predvidene po projektih za izvedbo in popisih ter ne po projektni nalogi.

V podjetju CMC Group tudi niso imeli razloga, da bi ponudbo iz leta 2013 šteli za sprejeto in sklenjeno. Sodišču je logično, da šele po tem, ko podjetja posel dobijo – v tem primeru leta 2016 –, povabijo informativne ponudnike, da jim pošljejo ponudbe in se pogajajo. Poslovna praksa je, da se pred oddajo ponudb zbirajo zgolj informativne ponudbe, da ponudniki pred oddajo ponudbe preverijo konkurenčne cene na trgu, saj ponudnik pri javnem naročilu ponudi cene, o katerih meni, da bo z njimi lahko pokril stroške dela in materiala. Zbiranje takih ponudb pa ni zavezujoče.
 

Ustrezna kakovost

Nabava in vgradnja cevi Svobodny Sokol iz Rusije namesto cevi Pont-à-Mousson po mnenju sodišča ni bistvena sprememba pogodbe, ker – so v dveh mnenjih ugotovili tudi na Zavodu za gradbeništvo Slovenije – »dobavljene cevi ustrezajo zahtevanemu produktnemu standardu«.



»Ni pomembno, cevi katerega proizvajalca se vgrajujejo v fazi izvedbe, pomembno je, da se vgrajuje cevi, ki ustrezajo razpisanim tehničnim karakteristikam,« je zapisala sodnica, ki je opozorila, da v razpisni dokumentaciji ni bil zahtevan specifičen material, kot je trdila tožeča stranka. Oba proizvajalca, po njenih ugotovitvah, ponujata duktilne cevi enakih bistvenih lastnosti, ki so »z vseh vidikov enakovredne«.

CMC Group sodišču ni dokazalo pogodbenega odnosa z občino Novo mesto in podjetjema CGP in Malkom, zato tudi ni mogla nastati kršitev pogodb in posledično ne more imeti odškodninskega zahtevka. Ali, kot je zapisala sodnica: »Tožeča stranka ni imela nobene utemeljene osnove, da bi lahko računala, da bo prav ona dobavljala sporne cevi in pridobila referenco, še manj pa ima osnovo, da zahteva plačilo odškodnine.«

Ali se bo CMC Group na odločitev sodišča pritožil, še ni znano.