Je res za vse na Balkanu kriva vroča kri?

»Danes, po tridesetih letih, smo spet v genocidu – v Gazi,« je v uvod v današnji podcast Od srede do srede, ki se je tokrat odvijal na terenu – v muslimanskem kulturnem centru –, dejal Janez Markeš. »Zgodovina se vrti v istem krogu in izredno se lahko bojimo dogodkov, za katere smo mislili, da se ne bodo nikoli več zgodili. Za drugo svetovno vojno, za genocid nad Židi, za Srebrenico, Gazo... smo stalno govorili Da se ne bi več ponovilo, pa se je.« Za leto 2025 Markeš zato ni preveč optimističen.

Ali Žerdin je ob napovedi razstave v Cankarjevem domu čez teden dni omenil, da časopisni članki iz preteklosti kažejo, da je BiH že od leta 1992 dalje drsela v smer zločina. »Ob tem, t. i. najavljenem zločinu, pa mednarodna skupnost ni vedela, kaj naj stori; sprenevedala se je,« se spominja Žerdin. Kot pravi, pa je kasneje v časopisu Oslobođenje našel zapis, da je mednarodna skupnost celo razorožila Bošnjake; da je Srebrenica ostala brez orožja. Enote Združenih narodov, ki so prišle v Srebrenico, so skoraj slovesno obljubile, da je Srebrenica od takrat varovano območje in pozvale Bošnjake, naj orožje predajo: »Pozvali so Bošnjake, naj se ne branijo in naj se odrečejo žal edinemu sredstvu, ki obrambo omogoča – orožju.

FOTO: Aljaž Vrabec/Delo

Kako razumeti to držo mednarodne skupnosti?

Kot pravi Markeš, je bila »vojska ZN takrat v uniformah nizozemskih vojakov«. Ko sta Karadžić in Mladić ukazala obstreljevanje Srebrenice in civilistov, so zavrnili, da jima pošljejo zračne sile. Ker je imela srbska vojska v ujetništvu tudi nekaj nizozemskih vojakov, so se v zameno za to, da dobijo te vojake nazaj, odrekli zračnemu napadu, se spominja Markeš, ki meni, da je »bilo očitno, da se je mednarodna skupnost odločila, da so nekateri v tem nacionalnem konfliktu manj, drugi bolj pogrešljivi«.

Srbske oblasti so takrat jasno povedale, da »to mesto odvzemajo muslimanskemu in programsko poklanjajo srbskemu narodu«. Kasneje je prišlo pod okrilje Republike Srbske, a da je dobilo oznako genocida, je trajalo dolgo časa; zgodilo se je šele pred nedavnim.

Obsodbe voditeljev srbskih entitet v BiH Radovana Karadžića in Radka Mladića za zločin genocida in zoper človečnost oziroma za vojni zločin so bile izrečene v letih 2016 in 2017, spomni Žerdin.

»Torej imamo drugega v vrsti genocidov,« se odzove Markeš, rekoč, da je bil prvi, ki je uporabil ta izraz, poljski pravnik judovskega rodu Raphael Lemkin leta 1943.

Planetarni kaos, ki se poglablja

Hitlerju je uspelo organizirati dogajanje takratnega časa v ideologijo, ki se je osredotočila na »grešnega kozla, na kužni subjekt – na Jude«. Po Markešu lahko zasledimo »podobnost zahodnega sveta do kužnega subjekta« tudi ob razpadanju Jugoslavije. Islamski svet je bil po negovem »v očeh hipokrizije zahoda pogrešljiv in umestljiv za vse preostanke lastnih napak«: »Če človek posluša Netanjahuja, se ta razglaša za branitelja zahodne civilizacije, Palestino pa za torišče barbarizma, necivilizacije. Spet se dogaja retorika z določanjem kužnega subjekta, katerega življenje je manj pogrešljivo kot, denimo, življenje kakega Američana. Skratka, to so v pogledu Netanjahuja večvredni ljudje.«

Gre za natanko isto govorico kot v 30. letih v Nemčiji ali kot je bila srbska govorica do Bošnjakov, zatrjuje Markeš: »Če hočemo govoriti o Srebrenici, je treba vedno določiti ime igre. Še po 30 letih velja, da se nekdo pod vplivom večvrednosti, ki je analogna večvrednosti denarja in kapitala oziroma kapitalizma, določi, da je več vreden od drugega.«

A vsaka oseba je enakovredna in enakopravna in podleže univerzalnemu zakonu ne glede na vero, spol, raso, imovino …, doda ter zaključi: »Ta kriterij je veljal ves čas hladne vojne, medtem ko so danes ZN neke vrste kastrat«.

Ta vroča balkanska kri

Žerdina pa, upoštevajoč zgodovinske dogodke, bolj zanima, zakaj so Balkanci v očeh drugih »divjaki, barbari, ki jim vsakih nekaj desetletij zavre kri in se pobijajo med seboj«. Je res za vse na Balkanu kriva vroča kri? Zakaj se pojavlja ta interpretacija? »Ker je šla v stereotipe,« odgovarja Markeš, »in ker gradi na razliki med hladnim severom in temperamentnih jugom.« Poleg tega se v Sarajevu, enem najbolj mikavnih mest za Markeša, srečujejo štiri kulture in štiri vere, ki so po njegovem vedno uspele sobivati, dokler jih ni kdo prepričal o medsebojnem sovraštvu.

Tudi prva svetovna vojna se ni – tako Markeš – zgodila zaradi balkanske vročekrvnosti, temveč zaradi hladne pruske računice, ki se je ustrašila, da ne bi bila nekoč – Rusija.

V obdobju 1992–1993 ni mogoče spregledati srbske imperialne težnje, navrže Žerdin, o kateri pa v tistem času še ni mogoče govoriti skozi optiko kapitalističnega imperializma. Markeš se strinja, da gre za nacionalistično verzijo.

Merjenje mišic

Sedanja globalna slika pa je zelo unikatna, nadaljuje in spomni na intelektualca z močno nacionalistično noto Dobrico Čosića, »ki je duhovno iniciiral Karadžića, ki je podobno kot Netanjahu študiral v ZDA«. To so ljudje, pravi Markeš, ki gradijo na megalomanstvu, ki je na meji psihopatologije.

Vojne – od Gaze do Ukrajine – se danes vrstijo zaradi merjenja mišic, dodaja, in »spet imamo hipokrizijo EU, kot smo jo imeli v Srebrenici«. Po eni strani govorijo o nesprejemljivosti vojne, po drugi strani pa dopuščajo tranzit orožja. In ta hipokrizija se nikoli ne konča dobro, pribije.

Ali je dobro možno brez zla?

Žerdin omeni mednarodne sodne institucije, ki da nimajo »neke izvršilne moči«. Mednarodno kazensko sodstvo temelji na izkušnjah iz leta 1945, meni. Markeš se strinja, da »te avtoritete ni več«. Kako torej ustvariti svet, v katerem bo vladal mir? Kako obvladati zlo prek uradnih institucij?

Ali je dobro možno brez zla? »Stremljenje k dobremu in miru je najvišja vrlina in svetovne organizacije morajo stremeti k njima,« je prepričan Markeš.

Pred tem smo, da se celotna EU obrne v nacionalistično smer, še ugotavlja. »Svetilnik« novih evropskih nacionalistov je Trump, ki želi sebi za darilo in svetu v dokaz »narediti red« na območjih, kjer divjajo vojne.

Zob za zob se ne izide, vsi ostanejo brez glave

Žerdin se za konec vrne k Srebrenici in Karadžiću, rekoč: »Če se je genocid v Srebrenici zgodil leta 1995, Karadžić pa je bil obsojen v 2016, je od dejanja do obsodbe minilo več kot 20 let.« Po Markešu je to »ena velikih problematik pravne države« in dokaz za dvojna merila. Boji se, da Netanjahu nikoli ne bo pristal v zaporu, in se sprašuje, kako sodobno hipokrizijo zamejiti, še posebej pa, kako to storiti v Sloveniji. Odgovor je civilna družba, ki mora pokazati zadosti veliko moč udejstvovanja, zadosti moralne prepričljivosti in organizirati zadostno maso ljudi.

Mediji brez vpliva

Žerdin omeni vlogo medijev. Zakaj niso medijska poročila v 90. letih povzročila rasti mirovniškega gibanja? Je to prvi znak, da so mediji izgubili vpliv? Problem je v tem, kaj se zgodi s človekom, ko dobi informacijo, odgovarja Markeš: »Postali smo civilizacija, ki ji ni mar, predobro nam gre in nas ne briga, če se komu dogaja krivica. Tipična ameriška situacija.« In, seveda, mediji so res izgubili vpliv ...