Planetarni kaos, ki se poglablja

Situacija se po Žerdinu zapleta, po Palestini, Libanonu in Ukrajini se kriza širi v Sirijo. V sirski krizi pa ob Islamski državi sodelujejo še Rusija, Kitajska. Turčija in druge velesile. Markeš o tem pravi, da nam pač že dolgo ni dano živeti v miru in da nam »negotovosti« oziroma asimetrije, naj se še tako trudimo, nikakor ne uspe spremeniti v harmonijo.

Islamska država dviguje glavo in prvič se je dosti vidno poleg Rusije, ki podpira sirsko oblast, v dogajanje vpletla Kitajska, ugotavlja Markeš. Ob vojni v Kijevu se Rusiji zdi očitno potrebno posegati tudi v mednarodna žarišča na Bližnjem vzhod, kar po Markešu kaže na to, da poskuša Kremelj strateško preoblikovati svet in ne rešuje le sporov lastnega ozemlja. Ali kot opozori Žerdin: Ukrajina ni rusko ozemlje, je le ruska »interesna sfera«, ki jo lahko, ker je domnevno njihova, po svoje urejajo.

Markeš spomni, da je Zelenski »verjetno pod pritiskom zaveznikov začel govoriti, da je to vojno treba končati v letu 2025«. Toda 20. januarja bo inavguriran predsednik Donald Trump, ki »očitno namerava ustaviti vojno, a tako, da se bo on pogovoril z Rusijo – ne Zelenski«. Zato bi morala ukrajinska diplomacija do Trumpa priti pred Putinom. Markeš meni, da to ni mogoče. A taisti Turmp je Hamasu ultimativno zagrozil, da mora do 20. januarja vrniti vse izraelske talce, sicer bodo doživeli pogrom, kakršnega ZDA v zgodovini še niso izvršile. S to »masivno grožnjo«, pravi Markeš, ZDA posegajo v ureditev Bližnjega vzhoda: »Interes, ki se lušči iz tega objema, je Netanjahuvov Izrael in velika lobijska moč vplivanja na samega Trumpa. Ta zapirajoči se krog nakazuje, da še kako ostaja odprta nevarnost, da lahko Trump na neki točki podleže Netanjahuju in v vojno zaplete Iran.« S takimi potezami Trump, pravi Markeš, kaže le, kako šibek predsednik je in »dvakrat večji sionist« od Bidna.

Moralni bankrot po ameriško

Ob tem Žerdin spomni na »moralni bankrot« in na pomilostitev, ki jo je Biden podpisal za svojega sina Hunterja, ki je bil »še kar pomemben igralec na ukrajinskem odru«. Markeš domneva, da je bila naklonjenost Ukrajini Bidna starejšega pogojena tudi s sinovimi poslovnimi interesi, hkrati pa je Biden »spet dokazal, zakaj je izgubil zaupanje in t. i. vero pri ljudeh Amerike«. Markeš ponuja tudi odgovor na »zakaj«: »Zato, ker ne vidijo razlike med Trumpom in Bidnom.« Trump je zdaj povsem očitno in transparentno šel v nepotizem, pojasnjuje Markeš: »Funkcije bo delil po všečnostnem ključu, po ključu tega, da bodo milijonarji, ki so si želeli polno zaposlitev, to tudi dobili.« Pri tem spomni na Elona Muska kot na nekoga, »ki bo kreiral usodo ZDA«.

Za Bidna in demokrate pa se je predpostavljalo, da ohranjajo formo pravne države, je dodal: »A tudi on je enako kot Trump pripravljen uzurpirati pravice, ki so zavezane nenapisanim pravilom – česar predsednik z integriteto nikoli ne bi naredil.« Ali kot to »nerodnost« poimenuje Žerdin: »Stopil je na bananin olupek nepotizma.«

Vladavina prava po slovensko in ...

In kaj dobimo, če »univerzalno« dogajanje v zunanji politiki preslikamo na notranjepolitični parket? Po Markešu vladavina prava oziroma avtoriteta države padata na vseh ravneh. Spomni na »spodbijanje vladavine prava pri Janši, ki pravosodje razglasi za krivosodje in tako kot Trump priznava pravno državo le pod pogojem, da služi njegovim namenom, ne pa samim zase«. Na tem »spolzkem terenu še najbolj trese Evropsko unijo, ki ima tradicijo spoštovanja formalizmov, čeprav tudi sama že zelo stoji na bananinem olupku«, je prepričan Markeš.

... misterij po evropsko

Žerdina pa predvsem zanima »misterij« 172 dni, ki so minili od evropskih volitev do imenovanja evropske komisije. Kako je mogoče, da je je EU potrebovala 172 dni, da volilni rezultat prevede v učinkovito oblast?

To so po Markešu »tegobe formalnih institucij«. Sklicujoč se na Mladena Dolarja in njegovo delo o izvorih oblasti je - tako Markeš - »padec avtoritete tisti, ki razloži marsikaj, ko gredo sistemi v logiko kapricioznosti namesto spoštovanja vladavine prava, ki je postala tako neučinkovita, da pri ljudeh vzbuja učinke, ki jih populisti z lahkoto unovčujejo«. To po Markešu vzbuja skrb za prodor kapricioznih politikov tipa Mussolini … »In ti vzorci se zdaj ponavljajo, so strašljivi, krogi se zapirajo, tolerance je vedno manj, toni so vedno višji, rožljanja z orožjem je vedno več,« meni Markeš, za katerega »tempiranje sovražnosti ni drugega kot pretekanje časa do nekega dogodka, ki bo prišel«. Kdaj bo padla žrtev, je v te logiki le vprašanje časa …

Življenje v krizni situaciji

Pravna država je, skratka, v krizi, vedno več pa je »nadjazovskih momentov«, kar je po Markešu treba nasloviti. Nič drugače, trdi, ni z EU, kjer je treba v eno zgodbo združiti 27 držav …

Kaj pa erozija tolerance, sprašuje Žerdin in spomni na domačo sceno – na Levico, ki je zamrznila status članstva v stranki enemu od njenih ustanoviteljev Mihi Kordešu. Markeš se strinja, da vsaka drugačnost postaja vse bolj osovražena: »Vprašanje tolerance in spoštovanje drugačnosti se je zožilo na ciljne skupine, kot so LGTB, vprašanje evtanazije, splava, umetne oploditve ...«

Kordiš kot maskota Levice?

Markeš spomni na 90. leta, ko je partija sestopala in je nastajala nova medijska scena: »Takrat je LDS znal biti toliko toleranten, da je celo nasprotne medijske projekte tiho spodbujal, da je zbujal vtis, da živimo v družbi dialoga, tolerance ...« Tega danes ni več, pravi: »Medijska scena se zaostruje, novinarji hodijo po svetu ponižani in razžaljeni, nimajo več moči kot po letu 1991. V strankah pa je takrat potekala neke vrste notranja debata.« Da bo to tradicijo negovala, bi Markeš pričakoval tudi od sedanje Levice, ki je »v kot stisnila edinega človeka, ki je brez dvoma brezkompromisen, radikalen, nepopustljiv ...« Miha Kordiš bi bil lahko maskota Levice, pravi Markeš, a Levica se je »več kot očitno do neke mere neoliberalizirala in skonformirala«. Je pa ohranila določene vrednote, zato jo prepoznamo kot korektiv tudi v sedanji vladi, dodaja. To, da Levica znotraj sebe ne prenese tolerance in da Kordiša dobesedno obsodi na »eksistenčno smrt«, je za Markeša neke vrste »lov na čarovnice«: »Kje bo še dobil zaposlitev?« se sprašuje Markeš, kar po njegovem ni več »hec«. Nasprotno: je »pokazatelj širšega nastrojenja družbe, ki ni tolerantna«.

Preslikano na Bližnji vzhod in na svet: ljudje ne štejejo, živi in mrtvi ne štejejo, šteje le geopolitična strategija. Ljudje izgubljajo temeljno dostojanstvo, delodajalci ljudi avtokratsko stiskajo, državljani so postavljeni pred pozicijo, v kateri se razslojujejo na elito oziroma na višji in nižji sloj, skrbnik in kritik te situacije pa bi morala biti Levica, pravi Markeš, ki je sicer prepričan, da se je stvarem vedno treba postaviti po robu in se ne predati oziroma položiti orožja. Markeš pesimizma sicer ne želi prodajati, a »realno stanje je, kakor je«: »Vse je v amplitudah, zgostitvah, razredčitvah in v obratih.«