Sestavni del programa slovenskega predsedovanja svetu EU, čeprav precej oddaljena od prioritet popandemskega okrevanja, je bila tudi mednarodna konferenca, ki je nosila naslov Navidezna sprava: tranzicijski procesi v srednji in vzhodni Evropi v primerjalni perspektivi.



Šlo je za konferenco ob evropskem dnevu spomina na vse totalitarne in avtoritarne režime v organizaciji Državnega sveta, ministrstva za zunanje zadeve in Študijskega centra za narodno spravo v sodelovanju s Platformo evropskega spomina in vesti.
 

Fašizem in nacizem sta ostala v ozadju

Na konferenci je uvodni nagovor pripadel predsedniku vlade Janezu Janši, na njej pa je poleg slovenskih sodelovalo še nekaj predstavnikov iz vzhodne, predvsem višegrajske Evrope. Janša je v svojem govoru, v katerem se je po pričakovanju osredotočil na komunizem v bivši državi, fašizem in nacizem, pod katerima so trpeli Slovenci, pa sta ostala v ozadju, ugotovil, da razgradnja dediščine totalitarnih režimov v Sloveniji ni celovita, Slovenija pa je po njegovem žal med tistimi postkomunističnimi državami, »kjer smo najbolj globoko obtičali nekje na sredi poti«.



Ko primerjamo to, kar smo naredili v Sloveniji, z državami višegrajske skupine in drugimi državami, ki so imele komunistični režim po drugi svetovni vojni, ugotavljamo, da nas čaka še veliko dela, je poudaril Janša.

»V Sloveniji smo priča masovnemu zanikanju, še posebej posledic in same narave komunističnega režima. V parlamentu imamo tri stranke, katerih najvidnejši predstavniki ta režim prikazujejo kot nekaj, kar ni bilo nič slabega,« pa je Janša zgodovinsko razpravo povlekel v aktualnopolitični kontekst.


 

Evropski oder za napadanje političnih tekmecev

»Ena od teh strank daje ta režim kot primerjalni model, kako naj bi se država razvijala v prihodnje,« je Janša s prstom pokazal na Levico, ki jo je SDS pred svojim letošnjim kongresom v svojih dokumentih označila za stranko s protiustavnim programom. Druga stranka, na katero je ciljal Janša, čeprav je ni omenil, je SD, ki jo vztrajno označuje kot naslednico komunistične partije.

Vsebinsko jedro Janševega govora pa je povezava pripadnikov nekdanjega jugoslovanskega komunističnega režima, za katerega Janša navaja, da so med njim »fizično uničili, ubili več kot 500.000 ljudi«, s pokolom v Srebrenici. »Poslušamo, da je bila Srebrenica največji množični zločin po drugi svetovni vojni na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kar seveda ni res. Srebrenica je bila velik zločin, a število pobitih tam je, v primerjavi s pol milijona pobitimi v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, bistveno manjše,« je Janša relativiziral srebreniški pokol.

Janša je šel še dlje: »Ljudje, ki so orkestrirali zločin, genocid v Srebrenici, z Ratkom Mladićem na čelu, so bili vsi produkt jugoslovanske vojaške akademije, ki je učila častnike, da je temeljni cilj vsakega oboroženega boja fizično uničenje sovražnika, in če gre za razrednega sovražnika, še toliko bolj temeljito.«

Ratko Mladić je rdečo zvezdo na svoji kapi zamenjal z drugim grbom verjetno samo nekaj tednov pred Srebrenico. Srebrenica je zanj stična točka, kjer se po njegovem natančno vidi, da ko gre za metode, naravo, odnos do človeka, življenja, svetosti življenja, ni nikakršne razlike med nacizmom in komunizmom.