Janez Janša je pred četrt stoletja prevzel vodenje SDS

Ljubljana – V 25 letih vodenja SDS je Janez Janša na enih volitvah – leta 2004 – prepričljivo zmagal, še enkrat – leta 2011 – je postal predsednik vlade kljub volilnemu porazu, leta 2000 pa je za pol leta postal minister, ker je vladajoča koalicija razpadla Janezu Drnovšku.

Petnajstega maja 1993 je socialdemokratska stranka sklicala svoj tretji kongres. Stranka, ki jo je tedaj vodil dr. Jože Pučnik, je bila dobrih pet mesecev po parlamentarnih volitvah še vedno v šoku. V državni zbor se je komajda prebila. 3,34-odstotna podpora je za las zadoščala za skok čez prag, ki je omogočal vstop v zakonodajno oblast. Decembra 1992 sta se na plakatih s podobami kandidatov znašli predvsem podobi Jožeta Pučnika in Janeza Janše. Volilno telo osamosvojiteljev ni nagradilo. Pučnik se je sklenil umakniti s predsedniškega položaja. Na tretjem kongresu socialdemokratske stranke je bil za novega predsednika izvoljen Janša. Danes obhaja pomemben življenjski jubilej. SDS vodi natanko 25 let.

Januarja 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ), prve opozicijske organizacije, ki se je jasno opredelila za stranko. Kljub nespornim zaslugam za demokratizacijo političnega prostora pa SDZ, ki jo je ob ustanovitvi vodil Dimitrij Rupel, leta 1990 na volitvah ni bila nagrajena. Po osamosvojitveni vojni se je SDZ razcepila na dve frakciji. Prvo, bolj konservativno usmerjeno, je predstavljal tedanji pravosodni minister Rajko Pirnat, drugi struji so se pridružili Igor Bavčar, France Bučar, Dimitrij Rupel in Jelko Kacin. Na kongresu SDZ je Pirnatova struja dosegla preimenovanje stranke v Narodno-demokratsko stranko, leva frakcija pa je s kongresa odkorakala in oktobra 1991 ustanovila Demokratsko stranko.
 

Danes Janez Janša obhaja pomemben življenjski jubilej. SDS vodi natanko 25 let.

Tretja pot Janeza Janše

Eno pomembnejših vprašanj jeseni 1991 je bilo, kam se bo priključil Janez Janša. Vendar je ta jeseni 1991 z odločitvijo omahoval. Šele 25. marca 1992 je sporočil, da se bo pridružil Pučnikovi socialni demokraciji, ki se je pripravljala na drugi kongres. Aprila 1992 – to je bil čas, ko so se v parlamentu vrstile razprave o odstavitvi predsednika vlade Lojzeta Peterleta – je bil Janša izvoljen za podpredsednika Pučnikovih socialdemokratov. Ideja, da bosta Pučnik in Janša, naslikana na predvolilnih plakatih, magnet za volivce, se je decembra 1992 pokazala za zgrešeno. Ob volilnem porazu decembra 1992 se je za trenutek zdelo, da bi Janša politiko lahko celo zapustil. Vendar je januarja 1993 prisegel kot stari novi obrambni minister v drugi vladi, ki jo je sestavil Janez Drnovšek.

Maja 1993, na tretjem kongresu SDSS, je bila na dnevnem redu tudi možnost združitve SDSS in socialistične stranke, ki jo je vodil Viktor Žakelj, stranka pa se decembra 1992 ni prebila v parlament. Združitve ni bilo, a že to, da je bila ideja v obtoku, nekaj pove o stanju duha v tedanji slovenski politiki.



Petnajstega maja 1993 Janša ni bil edini kandidat za predsednika socialdemokratske stranke. Njegov tekmec je bil Andro Ocvirk, ki je bil v Demosovi vladi po odstopu Jožeta Mencingerja kot podpredsednik pristojen za koordinacijo gospodarskih resorjev. Ocvirk je na kongresu zbral 12 glasov, Janša pa 198. Komentator v časniku Slovenec je tedaj pravilno napovedal, da se bo Janša kot predsednik stranke bolj agresivno ukvarjal s privatizacijskimi deviacijami. Jože Pučnik pa je ob odhodu s predsedniške funkcije ocenil, da stranka v koaliciji nima tako rekoč nobene moči in da ima bolj funkcijo figovega lista.

Janša je v koalicijski vladi Janeza Drnovška vztrajal do konca marca 1994, ko ga je državni zbor odstavil s funkcije obrambnega ministra. Zato je svoj potencial opozicijskega voditelja začel temeljiteje razvijati šele aprila 1994. Če je v letih 1992 in 1993 v vladi brez zadrege sodeloval z Drnovškom, z nekaj zadržki pa tudi s prenovitelji in Združeno listo, je od aprila 1994 stavil na politično polarizacijo.
 

Globoka organizacija

Janševe analize, objavljene po odstavitvi s funkcije obrambnega ministra, temeljijo na oceni, da Slovenijo obvladuje prikrito omrežje, katerega korenine segajo še v čas druge svetovne vojne. Leta 1994 je to omrežje v knjigi Okopi poetično imenoval Organizacija – tako naj bi pripadniki omrežja klicali samega sebe –, danes govori o globoki državi. Štiri leta za tem, ko je prevzel vodenje stranke, je bil prepričan, da lahko Organizacijo ustavi le lustracija, ukrep, s katerim bi nekdanjim vodilnim članom komunistične partije prepovedali javno delovanje.



Če je SDS leta 1992 komaj prestopila parlamentarni prag, je Janša z radikalizacijo političnih stališč na volitvah leta 1996 stranko spravil na dobrih 16 odstotkov, resnejši preboj pa je dosegel šele leta 2004, enajst let za tem, ko je prevzel vodenje stranke. Tedaj se je odrekel sklicevanju na socialdemokratsko tradicijo, stranka se je pred volitvami preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, na mednarodnem prizorišču pa je Janša opustil ambicije, da bi SDS postala članica socialistične internacionale. Poslej je SDS vpeta v Evropsko ljudsko stranko. Prepričljive volilne zmage leta 2004 pa ni zagotovila le formalizacija obrata proti konservativni politični usmeritvi, temveč tudi podpora Zbora za republiko, dokaj heterogene civilnodružbene iniciative, ki je Janši zagotovila širino politične podpore. Devetindvajsetodstotna volilna podpora je zadoščala, da je Janša leta 2004 postal predsednik vlade in se na njenem čelu obdržal ves mandat.

Leta 2008 je SDS pod Janševim vodstvom volilni uspeh iz leta 2004 celo za odtenek izboljšala, čeprav Janša trdi, da se je v volitve z insceniranjem afere Patria vpletla »globoka država«. Leta 2011 je zaradi politične nespretnosti Zorana Jankovića, ki ni znal sestaviti vladajoče koalicije, kljub volilnemu porazu ponovno postal predsednik vlade. A mu je koalicija zaradi razkritij protikorupcijske komisije po dobrem letu dni razpadla.