Janez je po podatkih Statističnega urada RS drugo najpogostejše moško ime v Sloveniji, zato gotovo vsak od nas pozna vsaj kakšnega Janeza ali pa se tako imenuje kateri od njegovih bližnjih. Tudi sama imam strica Janeza, s katerim se prav dobro razumeva. Pogostost tega imena pa je Janeze pripeljala celo v slovar, saj so že v času Avstro-Ogrske kar vse slovenske vojake, združene v takratni sedemnajsti pehotni polk, klicali kranjski Janezi.



To poimenovanje so vojaki iz Slovenije obdržali celo v času služenja vojaškega roka po republikah nekdanje Jugoslavije, k čemur je gotovo pripomogla tudi ponarodela pesem Janez, kranjski Janez. In vendar je od junaka do bedaka včasih le korak, saj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo tudi iztočnico janez (pisano z malo začetnico), ki označuje nekoliko neiznajdljivega, okornega in preprostega fanta, zato je janez v besedilih tudi zbadljivka.

Takšnega fantiča pogosto omenjajo šolske šale, v eni od njih Janezek učiteljici na vprašanje, zakaj med prazniki na drogovih plapolajo zastave, ponosno odgovori: »Ker piha veter.« In kar se Janezek nauči, to Janez zna, pravi znani rek, ki opozarja, da nam mladostne navade ostanejo tudi v zrelih letih. To ne velja le za Janeze, ki ob pregovorni preprostosti premorejo tudi prav tako pregovorno vzdržljivost in bistroumnost, zaradi katerih ne odnehajo in začnejo vedno znova, celo v tretje. In slovar pravi, da v tretje gre rado.



***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mateja Jemec Tomazin.