Interne ocene dobre, rezultati na mednarodnih testih vse slabši

Izsledki mednarodnih raziskav PIRLS, PISA in ICCS kažejo na dramatičen upad matematične, naravoslovne in bralne pismenosti. Četrtina slovenskih 15-letnikov ne dosega osnovne pismenosti, kljub temu pa je odličnjakov v srednjih šolah več kot v drugih državah OECD. So torej ocene, tako petke kot dvojke, na šolskih testih podarjene?

Dr. Damijan Štefanc z oddelka za andragogiko in pedagogiko ljubljanske filozofske fakultete je za Delov podkast Na robu pojasnil, da rezultati mednarodnih primerjalnih raziskav znanja, pismenosti in kompetenc v zadnjih petih letih pomembno upadajo in so nižji, kot bi pričakovali glede na povprečje šolskih ocen in rezultatov na maturi. »Interne ocene ne odražajo slabega rezultata na področju bralne pismenosti. Čeprav teh dveh rezultatov ne moremo neposredno primerjati, pa imam občutek, da imamo precej težav.«

Ko so bili rezultati teh raziskav objavljeni, je marsikateri učitelj in ravnatelj s prstom pokazal na epidemijo in zaprtje šol, a dejstvo je, da so bile temu izpostavljene tudi druge države. Na Japonskem, kjer otroci živijo v še bolj digitalizirani družbi, dosegajo vedno boljše rezultate. »Mislim, da je treba upoštevati dejstvo, da smo vendarle bili država, ki je imela enega najdaljših obdobij zaprtja šol v času epidemije. A le s tem ne moremo pojasniti slabega trenda. Padec pri bralni pismenosti zagotovo ni samo posledica zaprtja šol v času epidemije, ampak je tudi posledica nekih širših družbenih procesov, ki se kažejo v slabšem pojmovanju znanja. Dejstvo je, da znanje in z njim povezano branje ni vrednota ali pa je vrednota samo na neki deklarativni ravni.«

Slabe rezultate bi morali presojati bolj skozi perspektivo kakovosti splošne izobrazbe, meni. »Je dosežen rezultat takšen, kot smo si ga želeli, glede na količino ur pouka, ki jih imamo s tako izobraženimi učitelji? Ali po koncu izobraževanja dobimo mlade ljudi in družbo, ki je bolj ali manj solidarna, bolj ali manj angažirana, bolj ali manj, pripravljena na aktivno udejstvovanje in urejanja skupnih zadev v javno dobro. Zadnja raziskava ICCS glede tega ne daje najbolj optimističnih sklepov. Med drugim imamo tretjino osmošolcev, ki menijo, da moški in ženske ne morejo ali pa ne bi smeli enakovredno sodelovati v političnih procesih.«

Pragmatičen odnos do znanja

Po mnenju sogovornika imamo Slovenci izrazito pragmatičen in instrumentalističen odnos do znanja, pogosto slišimo kritike, češ, zakaj se je bilo sploh treba tega učiti v šoli, saj nam nikoli ni prišlo prav. »Mislim, da je to vprašanje napačno zastavljeno. Vsega, kar se v šoli učimo, se ne učimo zato, da bomo to vedeli do konca življenja. Poleg osvajanja splošne izobrazbe se učimo tudi zaradi tega, ker je proces, v katerem se aktivno ukvarjamo z znanjem, proces, skozi katerega razvijamo vse svoje značajske lastnosti. Ukvarjanje z znanjem nujno pomeni aktivirati in utrditi miselne procese, ki so ključni za sposobnost kritičnega razmišljanja in ustvarjalnost. «

Kot še pravi Damijan Štefanc, se moramo vprašati, ali kot sistem in kot stroka delamo vse ustrezno za vzgojo, formiranje in oblikovanje mladi ljudi, da jih navdušimo za znanje. Ker smo, kot pravi, majhna država, »ne bi smelo biti težko doseči konsenza, da je kakovostna izobrazba, splošna pa tudi poklicna izobrazba, pomemben temelj naše družbe. Če najdemo milijone evrov za to, da asfaltiramo kilometer avtoceste, če najdemo 170 milijonov za to, da prenovimo železniške postaje, potem ne sprejmem argumenta, da ne zmoremo najti nekaj milijonov za zagotavljanje kakovostne izobrazbe, od predšolske vzgoje in osnovne šole do univerze. Ni nas toliko, da bi to pomenilo ne vem kako velik javnofinančni izdatek. Področje vzgoje in izobraževanja moramo le prepoznati kot bistveni področji, ki prispeva h kakovosti vseh drugih družbenih sistemov.«