Hotel, kamor gostje lahko pridejo v blatnih škornjih

Hotel Maestoso, ki stoji v osrčju posestva lipiške kobilarne, je zaživel v posodobljeni podobi. Po dobrem letu dni, odkar so začeli s prenovitvenimi deli, je minuli mesec sprejel prve goste. Novo podobo so zasnovali v ljubljanskem arhitekturnem studiu Enota, kjer so se pri svojem delu močno navdihovali pri sami lipiški kobilarni.



Hotel so »oluščili« do golega skeleta. Ob obnovljeno fasado v nevpadljivem sivem tonu so namestili samostoječo leseno konstrukcijo s kovinskimi balkoni. V notranjosti zgradbe pa so ohranili neobdelane betonske zidove z vidnimi inštalacijami. Tla v pritličju so obdali z odpornimi lesenimi kockami, enakimi, kot jih najdemo v najstarejšem in obenem najlepšem lipiškem hlevu, imenovanem Velbanca, iz začetka 18. stoletja. Grob videz industrijske arhitekture blaži leseno pohištvo.

Arhitekta Milan Tomac in Dean Lah sta izkoristila vse prostorske možnosti, da bi povečala število sob in s tem omogočila ekonomičnost poslovanja hotela, ki jo zahteva današnji čas. Tako sta v sobe spremenila nekdanje pisarne in druge nepotrebne prostore, dodatne kapacitete pa sta dobila s prizidkom in nadzidavo, ki jo je omogočila odstranitev prejšnje dvokapne strehe. Po novem ima hotel 139 sob, kar je približno dvakrat več kot prej. V stari zgradbi je imela komaj četrtina sob balkone, v novi jih imajo, zahvaljujoč novi konstrukciji, vse. Pogled na naravo je namreč ena izmed večjih prednosti tega okolja.



Čeprav v hotelu prevladujejo zamolkli rjavkasti in sivi toni, so z velikimi steklenimi površinami poskrbeli za dovolj svetlobe. Betonske zidove pa, enako tudi po večini sob, krasijo dela umetnice Alenke Slavinec, ki jih je na temo lipicancev zasnovala prav za ta hotel. Jeseni pa naj bi vzpostavili še hotelsko galerijo z zbirko prepoznavnega slovenskega oblikovalca Oskarja Kogoja. Hotel Maestoso – ime je dobil po enem od šestih klasičnih linij lipiških žrebcev – ponuja tudi restavracijo a la carte Gratia in kongresni center Conversano (obe poimenovanji prav tako označujeta posamezne linije konjev).

Prenovljeni hotel ponuja sobe s pogledom na posestvo kobilarne, sobe Žrebiček ali Foal, poimenovane po najmlajših in najmanjših lipicancih, sobe Sport z dodatnim prostorom za opremo za jahanje, golf, tek in kolesarjenje ter družinske sobe. Oprema je na prvi pogled zelo osnovna, prevladujejo pa kovinski in leseni elementi, Posebnost so, denimo, valjasti »oddrsovalniki« pred vrati vsake sobe, s katerimi so sicer opremljeni vhodi v hlev, da se konji ob okvirju vrat ne poškodujejo. Lesena »hlevska« drsna vrata pa pregrajujejo notranjost sob, okvirji postelj asocirajo na kocke sena. Kot je dejal arhitekt Tomac, ni nobene škode, tudi če gost v sobo vkoraka v blatnih škornjih.
 

Stavijo predvsem na družine

»Prvi odzivi gostov so zelo dobri. Je pa tako – ali ti je hotel zelo všeč ali pa ti zaradi načrtne aksetske opremljenosti sploh ni,« pravi direktor Kobilarne Lipica Matej Oset. Zadovoljen je, da so se lani maja lotili prenove, kljub temu, da so se takrat odpovedali možnosti unovčevanja turističnih bonov. »Lipica si zasluži, da postane turistična platforma Krasa na višjem nivoju, tako smo maja 2020 začeli s polno prenovo,« pojasni. Pri takem velikem projektu pa po njegovih besedah nikoli ne gre brez zapletov, ki segajo tako od nepredvidenih tehničnih do finančnih težav. Naložbo v višini 11,5 milijona evrov so financirali s pomočjo sredstev, ki jih je Holdingu Kobilarna Lipica zagotovila država ob ustanovitvi, in posojila SID banke. V bližnji prihodnosti se nameravajo lotiti še prenove bazenskega dela z velnesom, ki bo vključeval tudi nove prostore vstopne točke golf igrišča.



»Pri obnovi so arhitekti upoštevali dejstvo, da je lipiško posestvo poseg človeka, ki je umeščeno v Kras – nastala je kot habsburška kobilarna. Bela lipiška ograja je tisto, kar ob prihodu v Lipico najprej zagledaš, če se ta motiv ponovi pri arhitekturi hotela, gre za rdečo nit tistega, kar se tu da doživeti. Ni bil najprej hotel, ampak je bila kobilarna, ki je ena najstarejših na svetu. Pri tem pa ne gre le za blagovno znamko, ampak za vrednoto, našo kulturno dediščino,« meni Oset. Pri gostih stavijo predvsem na družine, ne želijo pa se odpovedati tudi drugim gostom, kot so, denimo, golfisti in igralci iger na srečo. S Casinojem Portorož so že v dogovorih za ponudbo nastanitvenih paketov, ki bi privlačili tudi bolj oddaljene goste. Z novimi kongresnimi dvoranami se bodo usmerili tudi na segment kongresnih gostov. Začetna pričakovanja o 30-odstotni letni zasedenosti hotela želijo v prihodnjih letih povečati vsaj na 50 odstotkov in več.


 

Nagovarjajo tudi domačine

Kobilarno Lipica je v letih pred pandemijo povprečno obiskalo okoli 100.000 ljudi, lani je obisk padel na petino, letos pa si obetajo vsaj podvojitev lanskih številk. Vodstvo Kobilarne si prizadeva, da bi z gostinsko in kulturno ponudbo privabili tudi domačine, pa tudi lokalno prebivalstvo čez mejo.

»Pomemben del naše ponudbe je tudi kulinarika, ki temelji na prepoznavni kraški kuhinji – šef je Marino Furlan, ki je bil tudi član slovenske kuharske reprezentance – predvsem pa želimo bolj povezati lokalne ponudnike,« poudari sogovornik. Lipica je tudi primeren kraj za poroke. V novem hotelu se, enako kot povsod drugje, srečujejo s pomanjkanjem kadra, a jim je kljub temu uspelo sestaviti kvalitetno ekipo. »Dejstvo je, da pri novem hotelu startamo – ne iz ničle – iz minusa, saj moramo nadoknaditi preteklo slabo ime zaradi ravni storitev, svoje pa so dodale še afere zaradi ravnanja s konji,« pravi.

Poustvarjeno vzdušje kobilarne

»Lipica je v zadnjih letih stopila velik korak naprej. Izvedena je bila celovita prenova Kobilarne, kjer sem kot odgovorni arhitekt skrbel, da so bili vsi posegi izvedeni v skladu z izjemno občutljivim prostorom in smernicami zavoda za varstvo kulturne dediščine,« pravi Matej Mljač, predsednik Ustanove Maks Fabiani in vodilni arhitekt studia Draft arhitektov. Kot nadaljuje, Lipica predstavlja izjemno kulturno krajino, ki je nastala kot prestiž, z veliko mero subtilnosti in razumevanja človeka, kako se dotikati narave. »Zato je tudi za vsak poseg vanjo potrebno poznavanje in razumevanje njene zgodovine, njenega razvoja, predvsem pa razumevanje njenega primarnega sporočila in ideje,« meni. Eden izmed tujkov ali napak v razvoju Lipice je bil po njegovem tudi hotel Maestoso. »Izrazita mediteranska arhitektura hotela Maestoso, njegov volumen in stavbna členitev, so bili praviloma predmet kritike,« razlaga.



Današnja prenova pa, izpostavi Mljač, rešuje njegov bistveni problem: to je pojavnost v kulturni krajini. »Z novo podobo se volumen hotela veliko bolj sklada ali usede v prostorski koncept Lipice. Pravzaprav ima prenovljeni hotel Maestoso dva nova prepoznavna obraza. Prvi je fasada – bela palična tridimenzionalna opna, ki se spogleduje z naravo in reinterpretira zgodbo lipiške ograje, razmejuje lipiško krajino, vanjo pa so ujeti balkoni sob. Drugi pa je interier, ki v svojem konceptu izpostavlja osnovno armirano betonsko konstrukcijo, surovost in primarnost uporabljenih materialov, obenem pa mehke in tople svetlobe, ki poustvarja vzdušje kobilarne,« povzame.