Če bo po matičnem odboru za infrastrukturo, okolje in prostor tudi državni zbor potrdil predlagane spremembe gradbenega zakona – obravnava je predvidena na novembrski seji, ki se začne v ponedeljek - bodo obveljale nove, nekajkrat višje upravne oziroma sodne takse, kar bo dodatna ovira civilni družbi in nevladnikom do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Zdaj upravna taksa za pritožbo znaša 18,10 evra in so je nevladne organizacije s statusom oproščene; za sodno takso za upravni spor je treba odšteti 148 evrov. Spremenjeni gradbeni zakon v 142. členu določa, da se do uskladitve zakona o upravnih taksah za pritožbo zoper gradbeno dovoljenje zaračuna upravna taksa v višini 0,1 odstotka investicijske vrednosti objekta, vendar največ 1000 evrov in ne manj kot 100 evrov, za nezahtevne objekte pa v višini 100 evrov.

Analogno temu se do uskladitve zakona o sodnih taksah za postopek v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje za izdajo integralnega gradbenega dovoljenja za postopek zaračuna sodna taksa v višini 0,1 odstotka investicijske vrednosti objekta, vendar največ 1000 evrov in ne manj kot 200 evrov. Kar v primeru upravne takse pomeni najmanj šestkratno povišanje, v primeru sodnih taks pa za tretjino.

Za nevladnike iz okoljevarstvene organizacije Rovo je takšen predlog, kot pravi Gorazd Marinček, član upravnega odbora, neustaven in nezakonit in tudi sprt z Aarhuško konvencijo. Okoljski minister Andrej Vizjak v vlogi predstavnika predlagatelja zakona pa se je po njihovem »znova postavil v vlogo zaščitnika kapitalskih interesov proti okolju in varovanju prostora«.

Združenje Rovo bo  zato v primeru, da bo državni zbor gradbenemu zakonu v predlagani dikciji prižgal zeleno luč,  sprožilo ustavno presojo s predlogom za zadržanje navedenih določil do končne odločitve ustavnega sodišča. »Če kršiš gradbeno dovoljenje, te lahko inšpektor oglobi,« opozarja Marinček: »Taksa pa je dajatev za pokrivanje sorazmernih stroškov države v upravnem ali sodnem postopku. Zakaj bi bila torej taksa odvisna od vrednosti investicije? Delo uradnika bo enako in neodvisno od tega, ali bo investicija vredna milijon ali deset tisočakov.«

Dvojni udarec

Poleg omenjenega 142. člena pravice nevladnikov krči tudi 48. člen, po katerem so nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja izločene kot stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. »Tudi to, enako ko takse, je v neskladju z Aarhuško konvencijo,« pravi Marinček. Nevladne organizacije naj bi po nekaterih podatkih sprožile okrog tri odstotke pritožbenih postopkov, od teh naj bi bilo uspešnih manj kot polovica. »Prtiožbene zadeve gredo predlagateljem zakona v nos zlasti pri velikih investicijah. Zid za dostop javnosti do upravljanja okoljskih zadev poskušajo dvigniti na dva načina: najprej onemogočijo aktivno legitimacijo in javnost izločijo iz postopka, drugič pa ji podražijo vstopnico.

Spomnimo, da je odbor za infrastrukturo, okolje in prostor predlog gradbenega zakona obravnaval konec oktobra. Predlog, je bilo takrat slišati na odboru, bo omogočil, da bo »vse potekalo hitreje in da bo prijazneje tako do investitorjev kot tudi do občin in upravnih enot«. Nevladnike so v kontekstu »izboljšav« očitno spregledali.