Arhitektura je precej širok pojem, saj lahko kot arhitekt opremljaš notranjost prostorov, oblikuješ zasebne hiše, javne stavbe ali načrtuješ celotne soseske. Precej različni so tudi pristopi, saj nate vplivajo geografski, družbeni in mnogi drugi dejavniki, vsega tega pa se dobro zaveda Gregor Turnšek, slovenski arhitekt, ki od leta 2015 dela v Helsinkih pri JKMM Arhitektih.

Čeprav je mnogo možnosti za arhitekturno ustvarjanje, ima Gregor Turnšek precej jasno idejo, kaj je njegovo poslanstvo. »Najbolj me privlačijo projekti javnega značaja, torej projekti, ki so namenjeni vsakomur, denimo knjižnice, muzeji, trgi, urbane intervencije … Navdušuje me ustvarjanje družbenotvornih prostorov, prijetnih za bivanje, ki so ustrezni tudi za prihodnje generacije,« je začel pogovor prek videopovezave iz svojega helsinškega arhitekturnega biroja.

V Sloveniji je pred tem delal pri biroju Sadar+Vuga, eden od tedanjih projektov je bilo oblikovanje interierja za Banko Slovenije, za kar so celo prejeli nagrado. »Pri JKMM imamo širok razpon projektov različnih meril, nekateri so tudi zelo veliki, vsaj kar se tiče površine. V letih 2020 in 2021 smo tako delali idejne zasnove za ogromne kulturne komplekse na Kitajskem v mestih Šenzen in Šanghaj, pri čemer govorim o projektih, ki presegajo sto tisoč kvadratnih metrov uporabne površine.«

Pri tovrstnih projektih imajo precej mednarodnih sodelavcev, od ZDA, Evrope in vse do Azije, z lokacijo projekta pa je povezan tudi kontekst gradnje. »Bolj ko je okvir lokacije določujoč in specifičen, bolj si primoran k iskanju inovativnih in izvirnih rešitev, precej težje je, če tega konteksta ni,« razlaga. »To je na neki način težava pri kitajskih projektih, kjer gre za velike spremembe v prostoru in mnogokrat šele ustvarjaš kontekst. Drugače je recimo v evropskih mestih, kjer imamo praviloma dolgo zgodovino in se kot arhitekt vedno naslanjaš na znane fizične in zgodovinske kontekste.«

Manj ko je mej, bolj se lahko povezujemo

Med potovanji lahko vsi opazujemo, kakšna je podoba mest okoli nas in ali imajo stavbe skupni imenovalec. »Če je arhitektura dobra, odpira različne priložnosti uporabe prostora. Vsaka, še tako majhna intervencija lahko omogoči več priložnosti ali pa jih tudi onemogoči,« je prepričan slovenski arhitekt in kot primer opiše trenutni projekt v Lillehammerju na Norveškem. »Natečajna naloga je narekovala razširitev umetnostnega muzeja pod osrednjim mestnim trgom. Ena od ključnih idej naše zasnove je ohranitev večnamenskosti trga – da ta ne postane last muzeja, temveč je namenjen vsakomur in še naprej omogoča različne prostorske rabe.«

Vsaj v Sloveniji lahko opazimo, da imamo vse več novih stanovanjskih sosesk, ki se z ogrado ločujejo od preostalega okolja. Drugače je na Finskem, kjer igrišča in parki med bloki praviloma ostajajo na voljo vsem. »Večja ko je splošna varnost, bolj so odprte meje. In manj ko je občutka varnosti, bolj bomo ograjevali lastne prostore,« pravi. »Bolj ko so meje prepustne, lažje se družimo in povezujemo. Če vrtovi in igrišča pripadajo samo peščici, to onemogoča potencialna srečanja z drugimi ljudmi, kar je ravno tisto, k čemur bi morali težiti. Srečevanje in bližina je osnovni človeški vzgib in ravno naključna srečanja največkrat omogočijo vesele in nepričakovane dogodke.«

Vrtci uporabljajo javna igrišča

Še veliko več o tej tematiki lahko preberemo v zadnji številki revije Outsider, kjer je prav Gregor Turnšek skupaj z ženo Alenko Kramer Turnšek uredil poglavje o igri. »Z ekipo Outsiderja smo se pogosto pogovarjali o razliki med Slovenijo in Finsko. Če so v Sloveniji določena igrišča samo v lasti vrtcev in zasebnih stanovanjskih kompleksov, so igrišča vrtcev v Helsinkih ves čas namenjena vsem. Običajno je prav obratno in vrtci uporabljajo javna igrišča.«

Na Finskem je opazil manj vandalizma, saj ljudje skrbijo za skupno dobro. Toda dilema je, kje je meja med pozitivno in negativno participacijo ljudi. Ali drugače, kdaj je določen grafit vandalizem in kdaj umetnina? »To je težko določiti. V Helsinkih je kopica zelo dobrih grafitov. Obstajajo celo grafitarji, ki imajo zvezdniško ime in prepoznaven izraz. Precej je javnih pobud in nato občinskih odgovorov, kaj dovolijo in česa ne. Včasih objavijo celo javni razpis, da se na primer stavbna fasada pretvori v grafitarsko mojstrovino.«

Turisti gredo radi tja, kjer so domačini

Prepričan je, da mora oblast poslušati želje ljudi: »V Københavnu mrežo kolesarskih poti popravljajo in razvijajo tudi na podlagi neposrednih komentarjev uporabnikov.« Na takšen način se tudi lažje izognemo gentrifikaciji, ko so v središču mesta zgolj še turisti, domačini pa se morajo zaradi vse dražjega vsakdana seliti na obrobje. »Če ima mesto dobro mrežo kolesarskih poti, je to koristno tako za lokalne ljudi kot za turiste, saj je najbolj priročen način za ogled mesta kolesarski izlet.«

Tudi v Helsinkih so gonilna sila arhitekturnega razvoja domačini. »Najbolj priljubljene turistične točke so prostori, kjer se največkrat družimo prebivalci Helsinkov. Novo mestno knjižnico Oodi so denimo zgradili za domačine, a je ena od petih glavnih turističnih atrakcij.«

Prav zato podpira javne pobude, ki opozarjajo na dejanske potrebe ljudi. »Vsakomur je treba prisluhniti, saj družbo sestavljajo različne uporabniške skupine. Gonilo mestnega razvoja morajo biti lokalni prebivalci. To pa ne izključuje, da novi posegi ne bi mogli biti tudi turistično zanimivi. Vsaj v Helsinkih je tako.« Pri tem je zanimivo, da gredo tudi turisti najraje tja, kjer je živahna lokalna skupnost.

Za prijazno sobivanje starejših z mladimi

Ena od značilnosti slovenske in finske družbe je, da se vse bolj staramo, kar bodo morali imeti v mislih vsi načrtovalci skupnega okolja v številnih zahodnih družbah. »Finska se zaveda tega problema in so zato odprti tudi za delovno silo iz tujine,« pravi Turnšek in opozarja, da je ključ rešitve v celostnem pogledu: »Pri infrastrukturnem reševanju problema staranja gre za eno z drugim – razmišljati moramo tudi o mladih, če želimo dobro poskrbeti za starejše. Odgovor za oskrbo starejših je v dobri skrbi za mlade. Vsaj na Finskem je dobro poskrbljeno za osamosvojitev mladih, za skupen razvoj pa so pomembni mešanje generacij in medosebni stiki.«

Ravno zato je treba iskati način sobivanja različnih generacij. »Lepo prihodnost bodo imele soseske, ki omogočajo prijazno sobivanje starejših z mladimi,« razlaga in predstavi še en primer iz Helsinkov: »V središču mesta je dom starejših skoraj na najboljši lokaciji. V pritličju imajo oskrbno trgovino, spredaj teče najbolj prometna kolesarska steza, v sosednji stavbi je poslopje za zagonska podjetja. To je odličen primer, kako moramo povezovati starejše in mlade, da so v skupnem stiku in okolju.«

Kljub večletnemu bivanju in ustvarjanju na Finskem sta z ženo ves čas razpeta med finskim in slovenskim okoljem. »Slovenija je najin prvi dom in ima številne prednosti: vse je blizu, narava je raznovrstna in čudovita, kulturno življenje je bogato, povrhu pa sta podnebje in letni svetlobni cikel precej milejša kot na severu Evrope.«