Golob je že mrtev, če bo Fidesu pustil, da zmaga

Sredi zdravniške stavke sta se Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš dotaknila navedb mladih zdravnikov, po katerih Glas ljudstva, civilnodružbena konfederacija, ki je skeptična do zdravniške stavke, »orjaško kasira iz državnega proračuna in da so organizacije v Glasu ljudstva pobasale 140 milijonov evrov«. S temi bi se dalo v zdravstvu veliko narediti, pravi Žerdin in izzove Markeša, rekoč, da navedbe mladih zdravnikov Markeševe simpatije do Glasu ljudstva postavljajo pod vprašaj.

»Absolutno, če bi bilo to res,« odgovarja Markeš in nadaljuje: »Če bi v 2023 dobile 140 milijonov, bi to pomenilo, da je sto organizacij v enem letu prejelo po 1,4 milijona evrov. Toda že takoj se je izkazalo, da to ni res.«

Simptomatično pa je po Markešu dvoje: prvič, kako jih ni sram napihovati številke, ki niso resnične, in drugič, da mladi zdravniki svojih tegob, ki to niso, ne primerjajo z zdravniškim cehom, ki je v enem letu pobral 200 milijonov – »ki sta jih premier Robert Golob oziroma nekdanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan vrgla v ventilator«.

Po Markešu je prišel čas za stresni test za Fides in za mlade zdravnike. Ali kot se je izrazil: »Do tega ZSMS, neoliberalnega zdravništva.«. »To, da jemljejo svoj moment pravic v antagonizem do nevladnih organizacij, je simptom posebne vrste. Tu se začne prava diagnostika,« zatrjuje Markeš. Toda od kod jim ti »izmišljeni podatki«, se sprašujeta in že ponudita tudi odgovor: »Z Nove 24.«

NLMS – neoliberalna mladina Slovenije

 »Mladi zdravniki so tipični komsomol, verniki, ki si verjamejo, da so reveži,« je prepričan Markeš, ki obsoja, da iz »stanovske organizacije nekdo naredi podmladek«. »To je NLMS – neoliberalna mladina Slovenije,« ga dopolni Žerdin.

Če je država stara 33 let in če je tokratna zdravniška stavka enajsta po vrsti, navrže Žerdin, to pomeni, da imamo zdravniško stavko na tri leta. »In vedno dosežejo svoje,« je ogorčen Markeš, ki bi vladnim pogajalcem kot državljan predlagal, da ne sprejmejo niti enega predloga oziroma predlagajo, da mladim zdravnikom znižajo plače na raven mladih učiteljev.

S tem bi po njegovem elegantno rešili razmerja med plačami starih in mladih zdravnikov, pri čemer bi bilo nujno znižati plače tudi poslancem, ker so prvi začeli ta cikel, ko so si nekritično povišali plače.

Kakšne so zahteve Fidesa?

»Da bi večina zdravnikov realno dobila take plače, kot jih ima predsednica države, in to bi bil standard,« odgovarja Markeš. »Vsi ostali poklici pa se s tem ne bi smeli primerjati, saj bi v zvezi s tem ustanovili nov plačilni steber. Od kod jim ta logika?«

Od nagajivih misli o Golobovi bolniški do orwellovske civilizacije

Še bolj zavržna se mu zdi logika zobozdravnikov: »Ti štrajkajo, ker se jim dogaja krivica, ker sistem ne deluje. Hkrati pa govorijo, da zdravniki odhajajo med zasebnike in da je to nedopustno. Ko jih vprašaš, kako bodo zaščitili pravice pacientov, pa pravijo 'dvignite nam plače'.« Ne navijajo za več ugodnosti pacientom, za boljši sistem, temveč pravijo: »Nam dvignite plače, da bomo imeli enak standard kot zasebniki.« To je za Markeša skrajno perverzno, saj država vlaga stotisoče evrov v izobrazbo in vzgojo zdravnikov, v zameno pa dobi njihovo »popolno zaničevanje države kot sistema«. »Naj si torej plačajo lastno šolanje za pol milijona evrov, naj gredo na trg in zaračunavajo storitve, da si bodo poplačevali šolnine. Če se obnašaš ameriško, se obnašaj tako od začetka do konca,« poziva Markeš v prepričanju, da je »dejansko prišel čas za stresni test – vendar nazaj«.

Kdo lahko vzame bolnika za talca?

»Naj stavkajo, naj gredo do konca, naj sistem razpade in postavimo novega!« se zavzema Markeš, toda Žerdin je drugačnega mnenja: da se je »mentalno vajo fino iti, a v domovih in bolnišnicah je ta trenutek na tisoče ljudi, ki so bolni«. »Ali torej zdravniki lahko vzamejo bolnike za talce, država pa ne?« zanima Markeša, ki že tudi ponuja odgovor, in to je – kategorični ne: »Nihče ne sme imeti bolnikov za talce.«

Markeš se zaveda, da številni zdravniki močno spoštujejo etični kodeks, a kot je rekel že dr. Dušan Keber: »Četudi so pošteni, jim je na koncu prav, če se Fides izpogaja tako, da imajo tudi oni od tega koristi.«

Markeš ponovi: »Bolnike vzeti za talce in se sklicevati na sistem ter za svoje sovražnike vzeti nevladnike, je skrajno zavržno.«

Pogajanja med vlado in zdravniki tečejo, ponovno spomni Žerdin, na mizi pa je zahteva Fidesa, da starejši zdravniki napredujejo za »fenomenalnih« sedem plačilnih razredov. »Moj odgovor je ne,« vztraja Markeš. »Moj odgovor je stresni test s stavko do samega žalostnega konca.« Markeš predlaga, naj poskuša tisti, »ki ne more deliti usode te države in naroda«, oditi v tujino, kjer mu bodo dopust najprej zmanjšali za polovico.

Golob je konja, na katerega je sedel, izenačil s sabo

Spomni tudi na študije, ki kažejo, da če bi v Sloveniji produktivnost zdravnikov primerljivo dvignili na evropsko raven, bi to ta trenutek pomenilo toliko kot zaposlitev 600 do 700 novih zdravnikov. »S tem podatkom naj startajo pogajalci, pa s tem, kako ima lahko nekdo 67 dni dopusta,« se zavzema Markeš, ki se čudi temu, da se »profesionalni privilegiji delijo na pamet in po diagonali«: »Človek naredi izpit za radiologijo in avtomatsko dobi sedem dni dopusta.« Zaradi takih zadev naj protestirajo mladi zdravniki, dodaja: »Predvsem pa naj ne rušijo socialnega ravnotežja v državi.«

Kaj si misliti o premieru?

Žerdin omeni politično in pogajalsko neizkušenost novih ministrice za zdravje in ministra za javno upravo. Država ima po njegovem še večji problem: gre za vprašanje kompetence državnih funkcionarjev. Markeš se strinja, hkrati pa meni, da to ne spremeni dejstva, da so v Fidesu »predatorji«, nakar si postavi ključno vprašanje: »In kaj si misliti o premieru, ki je tako kratek, da politično ne razume, da je njegovo preživetje odvisno od tega, kako bo rešil zdravstveni sistem? On je že mrtev, če bo pustil zdravnikom v Fidesu, da zmagajo. Ali je tako kratek ali tako zahrbten, da je eno leto gledal ministra Loredana, da je delal v zasebnem zdravstvenem sistemu, hkrati pa govoril, da rešuje javno zdravstvo? Ob tem, da je v enem letu šlo 200 milijonov evrov!«

Netolerantnost je proizvedla vse slovenske politike

Markeš ob tej temi težko kroti jezo. Znova se vpraša: »Namišljenih 140 milijonov evrov za sto organizacij v več letih je problem, 200 milijonov v dobrem letu pa ni problem!?« »To je hipokrizija Fidesa in tega juventilističnega podmladka, ki o vsem ve vse in misli, da so nadljudje,« je ogorčen.

»Pacienti bodo morali pač malce počakati,« pomirja Žerdin, a Markeš se ne da: »Pacienti nikoli ne morejo biti talci.« Zdravniški poklic je zanj poseben poklic, občutljiv do ljudi, a v Fidesu se mnogi – tako Markeš – bolj kot za paciente tresejo za svoje plače: »Ki verjetno niso nizke … Rezultat pa je nikakršen: večje čakalne vrste.«

»Le kaj bi slovenski pacienti brez zdravnikov, ki delajo na etični pogon?« se sprašuje Žerdin. Markeš meni, da bi sistem brez njih počepnil in za konec znova ponudi svojo rešitev: »Pojdimo tokrat v pravi stresni test! Naj se sistem poruši, pa da vidimo, koliko etike premorejo in koliko je zgolj kruhoborstva!«