Istospolno usmerjena mati diskriminirana pri ginekologinji

Na zagovornika načela enakosti se je lani jeseni obrnila istospolno usmerjena pacientka, ki ji je izbrana ginekologinja odrekla vodenje nosečnosti in preglede, povezane z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo, pri čemer se je sklicevala na ugovor vesti. Zagovornik načela enakosti je ugotovil, da gre za neposredno diskriminacijo. Da je ugovor vesti v tem primeru diskriminatoren, je ugotovil tudi odbor za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije.

V odločbi zagovornika načela enakosti Mihe Lobnika preberemo, da ima istospolno usmerjena mati s partnerko že enega otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo v Avstriji. Njena izbrana ginekologinja v Sloveniji jo je pri prvem otroku vodila skozi nosečnost in opravila vse storitve, potrebne za nadaljnji postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), ki se je izvajal v Avstriji.

Ko sta si s partnerico želeli še enega otroka, se je ponovno obrnila na svojo ginekologinjo, saj je morala pred oploditvijo tako kot prvič opraviti določene preglede. Naročila se je na pregled pred prenosom zarodka, ki ne gre v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ampak je samoplačniški. Izbrana ginekologinja je pregled opravila, na pogovoru pa je pacientki povedala, da ji ne bo več opravljala nikakršnih pregledov, saj v Sloveniji ni dovoljeno, da bi istospolni pari imeli otroke, in da je to tudi v nasprotju z njeno moralo in njenimi etičnimi prepričanji. Pregleda ji ni zaračunala. Pacientki je povedala tudi, da je na zdravniško zbornico vložila ugovor vesti in naj si poišče drugega ginekologa. Ko je pacientka prebrala vsebino ugovora vesti, je presodila, da vzrok za zavrnitev ne more biti v ugovoru vesti, ampak v tem, da je istospolno usmerjena in da s partnerico na način OBMP načrtujeta družino.

Ugovor vesti

Ginekologinja je ugovor vesti vložila za »kakršnekoli postopke: ginekološke preglede, ginekološki ultrazvok, pisanje napotnice, pisanje receptov, vodenje nosečnosti, v povezavi s postopki OBMP pri istospolnih parih«. Odbor za pravno-etična vprašanja zdravniške zbornice se je marca izrekel, da tovrstni ugovor vesti ni ustrezen, ker je diskriminatoren.

»Zdravnik lahko poda ugovor vesti proti določenemu zdravstvenemu posegu, če ta ni v skladu z njegovo vestjo in če ne gre za nujno medicinsko pomoč, ne more pa se ugovor vesti nanašati na določeno skupino pacientov, v tem primeru na istospolno usmerjene. O ugovoru vesti mora zdravnik obvestiti tudi delodajalca,« je pojasnila zdravnica Barbara Gnidovec Stražišar, članica odbora za pravno-etična vprašanja. Ko je zbornica ginekologinjo obvestila o neustreznem in diskriminatornem ugovoru vesti, je ginekologinja ugovor vesti umaknila.

Enako kot odbor zdravniške zbornice je tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik ugotovil, da gre za diskriminacijo, saj je ginekologinja pacientko zaradi istospolne usmerjenosti obravnavala manj ugodno kot pacientke, ki so v heteroseksualnih zvezah. Vsakdo v Sloveniji ima pravico do zdravstvenega varstva po ustavi.

Zakon o OBMP

Zagovorniku načela enakosti je ginekologinja v postopku pojasnila, da primer ni osamljen, saj »v ambulante prihajajo istospolne partnerice, ki v tujini kupijo ali spolno celico ali zarodek, pri nas pa uveljavljajo vse storitve z vodenjem nosečnosti oziroma storitve, ki so že del postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Ob takih postopkih, ki so v nasprotju z zakonom o zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo, kjer se otroci kupujejo in kjer postopki OBMP niso namenjeni zdravljenju neplodnosti, ima tudi sama velike etične pomisleke,« je zagovornik navedel izjavo ginekologinje.

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ima burno zgodovino. Sprejet je bil leta 2000, nato pa leta 2001 noveliran med drugim z določbo, da je oploditev z biomedicinsko pomočjo dovoljena tudi samskim ženskam. Zaradi tega je bil istega leta v Sloveniji referendum, na katerem so bile spremembe z 72 odstotki glasov zavrnjene.

Zakon je nato štirikrat romal v presojo na ustavno sodišče. Prvič jo je vložila posameznica z diagnosticirano neplodnostjo, v letih 2013 in 2014 so ga poslali na ustavno sodišče poslanci levega političnega bloka s SD na čelu, nato pa jeseni 2020 še stranka Levica s sopodpisniki SD in drugih strank z mnenjem, da je ureditev diskriminatorna do samskih žensk in zato protiustavna. Ustavno sodišče se vsebinsko ni opredelilo do zakona. Vse tri poslanske pobude je zavrnilo iz postopkovnih razlogov, med drugim zato, ker bi poslanci v državnem zboru lahko zakon sami – brez presoje ustavnega sodišča – spremenili.