Bil je komunist in zaveden Slovenec, ni bil žrtev zarote

Borci so ga spoštovali in imeli radi. Postal je legenda še za časa življenja. Svarun v romanu Frana Saleškarja Finžgarja Pod svobodnim soncem je bil literarni junak. Tisti junak, ki je resnično obstajal in so borci z njim jurišali na sovražnikove položaje, pa je bil komandant slovenske partizanske vojske Franc Rozman Stane. Ob 80-obletnici njegove tragične smrti je pri njegovem spomeniku na Lokvah pri Črnomlju potekala spominska slovesnost.

Tako kot se za pokončnega moža, domoljuba in komandanta spodobi, so se njegovemu spominu poklonili pripadniki Slovenske vojske, člani prvega partizanskega spominskega bataljona, številni nosilci praporov, pa tudi županji semiške in metliške občine, Polona Kambič in Martina Legan Janžekovič, ter črnomaljski župan Andrej Kavšek in poleg več sto navzočih tudi prvi predsednik republike Milan Kučan.

Vrednote so v slogi in sodelovanju. Borba majhnega naroda, kakršen je naš, nikdar ne bo končana, je zbrani množici med drugim dejal osrednji govornik, obrambni minister Borut Sajovic. Po njegovem se je narod tega zavedal že v času generala Rudolfa Maistra. Z veliko srca, poguma in tudi z orožjem so njegovo delo nadaljevali komandant Stane in tudi 35.000 oboroženih ljudi leta 1991, ko se je narod osamosvojil in končno izboril svojo državo.

Obrambni minister Borut Sajovic je položil venec k spomeniku Francu Rozmanu Stanetu. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Ni bil žrtev zarote

V javnosti se pojavljajo različne interpretacije smrti poveljnika Franca Rozmana Staneta. Dr. Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino nam je povedal, da dokumenta ali pričevanja iz prve roke, ki bi bilo v nasprotju z uradno razlago nesreče pri preizkušanju orožja, ni nikoli zasledil.

Da je šlo za sabotažo, so govorice krožile že med vojno, predvsem zato, ker je bilo orožje britansko, vendar sogovornik drugačnim interpretacijam Rozmanove smrti ne verjame. Težko je namreč verjeti, da bi tistega 7. novembra 1944 kdorkoli lahko nadzoroval okoliščine dogodka, bodisi da bi šlo za notranjo zaroto (Ozne – varnostne službe) bodisi za zavezniško ali celo nemško zaroto.

Te govorice so po letu 1991 našle pot tudi v javnost. Takratni politični vrh ga je sicer štel za manj politično profiliranega, a dvoma o njegovi protifašistični in politični orientaciji ni. Po Guštinovem mnenju se v zadnjih desetletjih izpostavlja trenja glede vodenja, jezika poveljevanja in avtonomne formacije ter prihodnosti partizanske vojske med slovenskim vodstvom odporniškega gibanja in vrhovnim štabom.

»Upravičeno, saj je pomembno za razumevanje obdobja in je bilo to prej potisnjeno v ozadje, a dvomim, da bi kontekst privedel do tako skrajne oblike, poleg tega pa je bil v tem udeležen dobršen del vodstva in Rozman niti ne izrazito. Je pa Rozman res podpisal odredbo o rabi slovenskega poveljevalnega jezika v NOV in partizanskih odredih Slovenije (POS),« je povedal Guštin.

Spominu na partizanskega komandanta Staneta so se poklonili tudi pripadniki Slovenske vojske. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Srečanja s Titom ni bilo

Da se o Francu Rozmanu Stanetu govori kot o mitološkem bitju, je po Guštinovem mnenju treba iskati razloge predvsem v tem, da so imeli njegovi soborci v komunikaciji z njim zelo pozitivne izkušnje, saj je bil priljuden, človeški.

V takratnih okoliščinah je to bilo veliko, ponujena cigareta komandanta in topla beseda brez politične floskule sta bili za mnoge dejanje, ki so si ga zapomnili za vse življenje. Podobno so se o njem izražali tudi njegovi sodelavci, na primer general Lado Ambrožič Novljan ali dr. Aleš Bebler. In ne nazadnje tudi partizan Franc Sever Franta, ki je novinarju Dela pred leti povedal, da je bilo v Drugi grupi odredov okoli 500 partizanov in jih je vse spoštljivo klical po imenu. Kako si je vsakega posebej zapolnil, mu ni bilo jasno.

Interpretacijo o možni sabotaži je nekoč zavrnil tudi Ambrožič Novljan, ki je bil usodnega dne pri preizkušanju orožja hudo ranjen. Na vprašanje, kakšen je bil Rozman do podrejenih, je Guštin odgovoril, da je bil odločen, a miren, celo zadržan, vendar močna osebnost, v boju kot komandant hladnokrven, kot oseba pa skromen. V bojih je dolgo vodil z zgledom, na položaju v prvih vrstah.

Gotovo je bil Rozman v vojnih veščinah naravni talent in se je izbrusil v praksi v vojni v Španiji, kjer je bil kmalu na oficirskih položajih v številnih bojih. To je pomenilo, pravi Guštin, da je imel pred začetniki leta 1941 veliko prednost v znanju in praksi vojaškega vodenja in poveljevanja, vsaj na taktični ravni.

Poleg tega je bil politično nadvse primeren, saj je bil član KP Španije in nato KP Slovenije. Tako spada v vrsto »špancev«, ki so takoj po vrnitvi iz nemških in francoskih taborišč postali pomembni in večinoma uspešni poveljniki v partizanski vojski na območju nekdanje Jugoslavije.

Po Guštinovem prepričanju se Rozman in Josip Broz Tito nista srečala, zagotovo pa ne od leta 1941 dalje. Titu je bilo sicer neposredno podrejen, saj ga je ta julija 1943 imenoval na položaj poveljnika NOV in PO Slovenije.