Povezave vseh vrst, a ne na škodo evropske enotnosti

Brdo pri Kranju – Odnosi med Slovenijo in Francijo so močni in ne od včeraj, zatorej omogočajo dobro sodelovanje. Tako je razmerje med državama pohvalil francoski minister za evropske in zunanje zadeve Jean-Yves Le Drian, ki je bil danes – na dan, ko je bila pred 150 leti razglašena Tretja francoska republika – gost 24. slovenskih dnevov diplomacije na Brdu pri Kranju.  S slovenskim gostiteljem, ministrom Anžetom Logarjem sta pred bližajočim se predsedovanjem obeh držav Svetu EU, naprej Slovenije v drugi polovici leta 2021 in zatem Francije, ob bilateralnih odnosih razpravljala še o številnih krizah, ki pretresajo EU in svet.

Že na dopoldanski panelni razpravi Predstavitev prednostnih nalog predsedovanja Svetu EU in prihodnost EU, ki je bila v uvodu odprta tudi za medije, sta ministra Le Drian in Logar opozorila na ključna vprašanja in dileme, s katerimi se spopada Unija: najsi gre za krize, kakršna je zdaj zdravstvena, ali za kibernetsko varnost.

Med osrednjimi problematikami sta opozorila na nujno gospodarsko okrevanje po pandemiji, zeleno tranzicijo in digitalno transformacijo, izpostavila sta migracije, negativne demografske trende, dialog o evropskih vrednotah in vladavino pravo ter poudarila še prizadevanja pri krepitvi skupne zunanje varnostne politike, širitvi EU na Zahodni Balkan, pomoči Belorusiji in urejanju razmer v Vzhodnem Sredozemlju, tudi v Libiji. Izzivov je ogromno – med ključnimi so prav tako odnosi s Kitajsko in Turčijo pa zlasti prihodnja institucionalna ureditev EU ...– po besedah ministra Logarja se bomo lahko z njimi uspešno soočili »samo z dobrimi partnerskimi odnosi in nenehnim sodelovanjem med državami članicami«.



Slovenija da bo kot predsedujoča EU svojo nalogo opravila vestno, nanjo se pripravlja, zato je samo v dveh mesecih gostila kar tri zunanje ministre: nemškega, ameriškega in francoskega. Šef slovenske diplomacije je napovedal, da bosta slovensko in francosko predsedovanje, sodeč po sedanjih pogovorih, »usklajeni«.
 

Na razpotju

Francoski kolega Le Drian – med drugim je pokazal simpatično navdušenje nad slovenskim kolesarstvom, sploh nad Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem, ki tekmujeta na Tour de France – je, med drugim, včeraj opozoril, da se Slovenija in Francija pripravljata na predsedovanje v ključnem trenutku, ko se je EU znašla na razpotju. (Kakor je dejal že uvodoma na panelni razpravi, jo po eni strani navznoter najedajo populizmi, po drugi pa jo od zunaj ogrožajo sile tekmice). Po trenutno predsedujoči Nemčiji in zatem Portugalski bosta zatorej morali »učinkovito udejanjati sklepe zgodovinskega vrha s konca julija: o financiranju gospodarskega zagona, sedemletnem proračunu, ekološki tranziciji, digitalizaciji...« Na bojazen, ki se širi med tukajšnjo javnostjo, da se slovenska diplomacija pod aktualno vlado vse bolj opira na regionalne partnerje Srednje in Vzhodne Evrope, je visoki gost odvrnil, da »je moč Evropske unije v njeni enotnosti, kar pa ne pomeni, da zaradi regionalnih ali zgodovinskih povezav nimamo z nekaterimi tudi specifičnih odnosov.«


 

​Okrepljena samozavest

Da tudi slovenska diplomacija potrebuje samozavest in v njej ni prostora za manjvrednostne komplekse, pa je pozneje v nagovoru diplomatov, odprtem prav tako za medije, poudaril predsednik vlade Janez Janša. Uvodoma je izpostavil fenomena, ki sta v zadnjem obdobju zaznamovala tako EU, kakor tudi svet: brexit in covid-19. Izstop Združenega kraljestva, ki je imel v povezavi »enega od najugodnejših položajev«, je »zgodovinsko gledano geostrateška katastrofa«, posledice česar bomo odpravljali dalj časa: »Vsaj kratko- in srednjeročno bo problem večji za tiste, ki smo ostali, kakor za Britance, ki so odšli«. V EU se zdaj vzpostavlja novo ravnotežje in porajajo nova težišča, manko Združenega kraljestva pa se, tako premier, zdi očiten pri sprejemanju odločitev o skupni varnostni politiki; a ne v prid hitrejšemu dogovarjanju. Kako se spreminja politična geometrija, naj bi se dodobra pokazalo na prihodnjem zasedanju evropskega sveta, ko bodo na mizi razmere v Belorusiji in Vzhodnem Sredozemlju.



Premier je hkrati opozoril na pandemijo, ki da je razkrila popolno nepripravljenost EU: čeravno je bila »v vseh učbenikih napovedana že desetletja« in izkušnje niso tako odmaknjene, so se ponekod nanjo »odzivali kot v srednjem veku« … Prave usklajenosti da v Evropi še vedno ni, niti na strokovni ravni ni poenotenja, kaj pomeni rumeni ali rdeči seznam, recimo. A poleti doseženi dogovor o najobsežnejšem finančnem svežnju v zgodovini EU je vendarle dober znak: »Očitno se je Evropa, ko gre zares, sposobna dogovoriti.« Da se je Slovenija pri iskanju rešitev postavila na stran zagovornic evroobveznic, torej najbolj prizadetih Italije in Španije, dokazuje, da se odloča suvereno, »za Slovenijo«.

V tej luči je premier osvetlil svoj pogled tudi »na umetno dilemo, o kateri se te dni veliko razpravlja«: na pojem »jedrne Evrope«. Ko smo Slovenci na referendumu glasovali o priključitvi EU, nismo pritrdili povezavi, kjer obstajajo prvo-in drugorazredne države, jedrne in obrobne, kakor smo tudi ob podpisovanju lizbonske pogodbe verjeli, da bomo enakopravni in enakovredni člani, da bodo merila pri odločanju enaka za vse. Uporaba zveze jedrna Evropa je po Janezu Janši psihološko pomenljiva: pomeni manjvredno misliti, da smo na margini. »A mi se v EU ne počutimo manjvredne, ne drugorazredne, ni se nam treba za nikogar vnaprej opredeljevati … Evropska unija je povezava kompromisov.«