Epidemija duševnih težav ne obstaja

V tokratni epizodi Delovega podkasta Na robu gostimo uveljavljeno psihiatrinjo dr. Vesno Švab, ki ima desetletja izkušenj zdravljenja ljudi s težavami v duševnem zdravju, objavljenih v 250 vrhunskih znanstvenih delih, bila je strokovna direktorica psihiatrične bolnišnice Polje, danes pa vodi Center za duševno zdravje odraslih v Logatcu.  

Govorili smo o tem, kaj je v ozadju vseprisotnega občutka, da je težav v duševnem zdravju vedno več oziroma o tako imenovani diktaturi zdravja. Švabova poudarja, da težav ni čisto nič več kot nekoč, kajti število ljudi z duševnimi težavami je ves čas konstantno. »Novo je le to, da se kot družba veliko ukvarjamo s čisto običajnimi občutki čutečih bitij, kot so nezadovoljstvo in žalost. Samodiagnosticiranje z depresijo in anksioznostjo pa je postalo uporabljeno kot osebni identifikator, ki mladim lahko zelo škoduje. Po drugi strani sploh nimamo diskurza o duševno bolnih, o ljudeh s hudimi duševnimi motnjami skorajda ne govorimo.«

Slednji so popolnoma na robu našega zanimanja in globoko stigmatizirani. »Danes po cestah sicer ne kričimo več 'nočemo norcev v naših naseljih', ampak uporabljamo veliko bolj pretanjene načine poniževanja duševno bolnih,« opozarja Švabova.

Včasih so duševno bolne imeli za tiste, ki vidijo resnico, ki vidijo nekaj več. Bila so obdobja v zgodovini, ko so jih zaradi njihovih sposobnosti intuicije in zrcaljenja cenili kot pomembne člane družbe. Švabova pravi, da so ljudje s psihotičnimi motnjami »ljudje s posebno občutljivostjo, od katerih se je mogoče zelo veliko naučiti«. Ta skupina ima epidemiološko gledano večje sposobnosti na področju umetniškega ustvarjanja. A temni madeži v zgodovini poskusov zdravljena ljudi z duševnimi težavami odmevajo še danes.

Gostja podkasta Na robu dr. Vesna Švab, nekdanja strokovna direktorica psihiatrične bolnišnice v Polju, danes pa vodi Center za duševne zdravje odraslih v Logatcu. FOTO: Marko Feist/Delo

Od točke, ko je družba verjela, da gre pri psihičnih motnjah za obsedenost s hudičem, ko so bolnike zverinsko mučili, je prevladalo prepričanje, da gre za biološko determiniranost, ki jo kot vsako drugo bolezen lahko zdravimo. Za v sredini dvajsetega stoletja favorizirano lobotomijo je bila podeljena celo Nobelova nagrada, čeprav je, kar je bilo znano že takrat, pri vsaj tretjini ljudi povzročila nepovratne okvare kognitivnih sposobnosti.

Od čarovništva in lobotomije do celostne obravnave

Danes smo na točki, ko si najnaprednejši psihiatri prizadevajo za odmik od biološke determiniranosti ter za čim pogostejšo obravnavo bolnih v domačem okolju. Psihiatrične bolnišnice naj bi bile namenjene le za akutne nujne obravnave, ko bolnik ogroža sebe ali druge, in ne za dlje čas trajajoče zdravljenje, kot je v navadi danes.

Red stvari v bolnišnicah je tak, da bolnim ne more pomagati dolgoročno. Tam se, ne samo pri nas – pred meseci so prišla v javnost pričevanja bolnikov in zaposlenih o nasilju nad pacienti iz psihiatrične bolnice –, ampak tudi drugod po svetu marsikdaj dogajajo hude zlorabe moči.

Nedavna pričevanja bolnikov in zaposlenih iz psihiatrične bolnišnice v Polju, kjer so se dlje časa ponavljali nasilni incidenti nad bolniki s strani osebja, so slikovit prikaz zlorabe moči nad nemočnimi. A Slovenska zgodba še zdaleč ni unikum, nasilje nad duševno bolnimi je prisotno v vseh državah, Švabova nad nasiljem ni ne presenečena ne začudena. »Mnoge raziskave iz preteklosti opozarjajo, da se v institucijah pač dogajajo tudi takšne stvari. To ni opravičilo, je pa lahko povod za razmislek, kako institucije oblikovati drugače.«