V nadaljevanju preberite:

Da bi se duševno dobro počutili, morajo živčni impulzi v možganih potovati po ustreznih poteh. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je portugalski nevrolog António Egas Moniz javnosti predstavil lobotomijo, kirurško operacijo, s katero je zarezal v predfrontalni korteks in vanj vbrizgal etanol, da bi uničil živčne povezave in s tem ublažil simptome duševnih bolezni. Kasneje so skozi luknje, izvrtane v lobanji, začeli rezati živčna vlakna, ki povezujejo čelni reženj, odgovoren za nadzor mišljenja, z drugimi predeli možganov, s čimer naj bi se oblikovale nove živčne povezave, bolnikovo nenormalno vedenje pa spremenilo.

Operacija je bila zelo razširjena v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. Egas Moniz je leta 1949 za odkritje terapevtske vrednosti lobotomije prejel Nobelovo nagrado. Z njo so poleg psihoz, shizofrenije, depresije in vznemirjenosti zdravili tudi ljudi z motnjami v duševnem razvoju, epilepsijo, celo kronične glavobole in »slabo vedenje pri otrocih«.