Dušan Mrdaković (1959–2024)

»Nekateri ljudje so taki, da nam dajo občutek doma. In da smo še bolj to, kar smo. To je bil zame Dušan. Ko sem bil z njim, sem se počutil, kot da sem prišel domov. K sebi.« Tako o svojem prijatelju pravi Vlado Kreslin.

»Če izgubiš take ljudi, ki spreminjajo svoje okolje na bolje, nastane praznina, ki je ni mogoče nadomestiti. Zame Piran ne bo isti. Njegova je zasluga, da sem to, kar sem.« Tako ga je opisal Jure Lesar, kantavtor, ki mu je bil Dušan drugi oče in ravno prav blago kritičen mentor hkrati.

Dušan Mrdaković je bil rojen v Kočevju 9. oktobra, na isti dan kot John Lennon, le 19 let pozneje. Kar nekaj skupnega sta imela: oba nadarjena glasbenika, odprte glave, občutljiva na teptanje pravic, borca za človečnost, s smislom za žlahten humor, ironijo, Dušan pa še dodatno bogat z balkansko-mediteransko karizmo, ki je sevala iz njega, vzbujala sproščenost in ­domačnost.

Njegov najboljši prijatelj iz kočevskih časov Vito Oražem pravi: »Dušan je bil lider, ne da bi bil težak in pametnjakovič. Predvsem pa je bil komunikativen in koraj­žen. Hipoma je znal rešiti situacijo. Spomnim se, kako naju je na vhodnih vratih prestregla moja mama in me oštela, zakaj sem spet kadil. 'Ne,' je rekel Dušan, 'to je moja sapa, ki ima vonj po tobaku.'«

Ko je staršem povedal, da bi rad v glasbeno šolo, mu sprva niso dali te priložnosti, potem pa se je izkazal kot eden od boljših učencev in harmoniko zgodaj preklopil tudi na rock in jazz ter ustanovil svoj band – Valovna dolžina, seveda. »Dule je bil prvi, ki sem ga v življenju slišal igrati rock na harmoniko in nas je z njo totalno prevzel,« je o svojem cimru, sicer kolegu s FSPN, povedal Delov novinar Veso Stojanov. Ko je bil Veso kakih 20 let pozneje dopisnik v New Yorku, je nekega večera v Greenwich Villageu z ženo obiskal klub The Bitter End, v katerem so igrali Tribute to The Doors. »Tam sva po naključju pod odrom zagledala svetlolasega možakarja: A ni tisto tam Dule? Kakšno snidenje toliko let pozneje!« Dušan je rad vodil turiste v New York ter obiskoval jazzovske in glasbene klube. Enkrat so ga v slovitem Carnegie Clubu glasbeniki spontano celo povabili, da je zaigral na odru Trobentarjev bluz o Lisici.

V študentskih letih je na fakulteti srečal Pirančanko Polono Senčar, jo poprosil za neko majhno uslugo, v zahvalo jo je povabil na pijačo, naslednjega dne pa na prvi zmenek. »Po prijetnem pogovoru je uperil prst vame in rekel: 'Ti boš moja žena.' Meni pa tedaj niti na kraj pameti ni padlo kaj takega. Čeprav sva kmalu potem res postala par.«

Na Radiu Študent je bil spiker in je skrbel za oglase. Vojsko je pozneje služil v Umagu in bil vsak konec tedna pri svoji ljubi na drugi strani zaliva. »V enem letu je spoznal več Pirančanov, kot sem jih poznala sama. In vzljubil Piran,« se spominja Polona.

Potem je skrbel za animacijo v Hotelu Metropol, delal na Radiu Koper, bil je vodja agencije Slovenija Turista in železniške postaje v Kopru. Leta 1990 sta med prvimi v državi odprla zasebno turistično agencijo Maona in oddajala apartmaje. V portoroški Avditorij je pripeljal Dublinerse, Josipo Lisac, Laibach, pozneje v Maono Allana Taylorja (Fairport Convention), Hansa Theessinka, večkrat Vlada Kreslina, Zorana Predina, Magnifica, Mefa, celo Kameleone je zvabil v kultni glasbeni klub za folk, blues, jazz, rock, etno ... glasbo za sladokusce.

Dušan Mrdakovič, kot novi najemnik Caffe Teatra v Piranu. FOTO: Boris Šuligoj

»Nikoli ne bom pozabil številnih koncertov v Maoni, pa rojstnih dnevov vseh mogočih glasbenikov, pa občudovanja virtuoznosti Vlatka Stefanovskega pri Mrdakovićevih doma in novoletnega mini koncerta Kreslina na zvoniku piranskega sv. Jurija. Še zdaj ga slišim s tistim njegovim prepričljivim baritonom in prefinjenim humorjem,« pravi Mef.

Dušan je Bajago, ki je prišel kot gost v klub Maona, poskušal nagovoriti, naj vendarle kaj zaigra za goste v klubu, a se je sprva otepal. Ko pa je videl, da se je Mefu na odru pridružil tudi Dušan in odigral nekaj pesmi, se je omehčal: »U onoj kafani, u kojoj svira gazda, sviram i ja,« je pojasnil ­Bajaga.

Bil je načitan in dobro pripravljen turistični vodnik, tako po številnih tujih mestih kot tudi doma. Ko je Piran obiskal tedanji predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović, mu je po vpisu v piransko zlato knjigo razkazal Piran, toda Alija si je še najbolj zaželel kave v prvi kavarni. In kar nekaj Pirančanov se je čudilo, v kako prijateljski pomenek sta se zapletla z Dušanom. Lahko se je enakovredno pogovarjal z najvišjimi predsedniki in kronanimi glavami ter z najbolj preprostimi delavci, ki so mu pomagali pospravljati apartmaje. Ko se je Izetbegović odpeljal, je nekaj Bosancev pristopilo k Dušanu in mu reklo: »Pa nismo mi znali, da si naš!« On bi se še danes temu od srca smejal. Bil je od vseh.

V Maoni je sprejemal begunce, gledališčnike, šolarje iz avstrijske Koroške, etnologe na mednarodno poletno šolo .... Nemalokrat je brez dlake na jeziku povedal občinskim oblastem, kako slabo skrbijo za kraj, kar mu je včasih otežilo načrte. Vendar se je ob vsaki na videz trdi besedi smejal. Le kako lahko kdo zameri taki duši!

Dušan Mrdaković. FOTO: družinski arhiv

»Nepogrešljiv član posadke je skrbel za vzdušje na Velikem viharniku. Ko smo se nekoč družili po Viški regati v restavraciji Pojoda, je tako odpel in zaigral pesem More (Meri Cetinić), da se je vsem orosilo oko, jadralski veteran Filip Zlatan Zoričić, fini gospod, je dejal: 'Momci, pa to Splićani još nisu čuli.' Bil je to izjemen kompliment za vse nas. Še januarja letos smo fantovska družba, vsi smučali z njim v italijanskih Dolomitih. Zdaj pa ga ni več,« je povedal ­jadralec Dušan Puh.

»Užival je v tem, kar je delal. Kulturniki so preprosto vedeli, da sta s Polono sidro, ki nudi varen pristan,« pravi direktorica Gledališča Koper Katja Pegan.

Mene je Dušan poklical v začetku marca: »Čuj, zdaj bomo pa v Caffe Teatru predstavili tvojo knjigo.« In sva jo. Spraševal me je povsem druge reči kot ostali, vse je prebral, vse je znal, črpal je iz starih in novih časov.

Samo dva tedna pozneje mi je rekel, da je zbolel. Za gripo. Ni bila gripa.

Potem je (prosto po Kreslinu) tema pregrizla žarek, močvirje želja je odletelo v nebo. Zdaj vemo, za koga je cvetel, namesto koga je bil, katera koža najbolj diši in čigava pesem rabi njegov glas. Trava nad njegovo zemljo bo zagotovo pognala kak cvet, enim bo tiho kapnil v oko, drugim bo dal med.

Boris Šuligoj