Tema lahko vlada človeškemu umu

Na osmih razstaviščih v Piranu­ bo od danes več mesecev na ogled petdeset del bosanskega slikarja Safeta Zeca, ki poleg izjemnega likovnega mojstrstva presunejo s pripovedjo in svarili­ pred čedalje pogostejšo izgubo človeškosti. Dela na tej njegovi doslej največji samostojni razstavi pri nas kot v nekakšnem slikarskem filmu ponujajo dve med sabo povezani temi, dva cikla: Exodus, v katerem se eksodus Bosancev prepleta z eksodusom milijonov drugih narodov po svetu, in Objemi, ki so lahko odrešilni, a tudi tragični. Slike so pred kratkim prišle z razstave v Srebrenici ob 25. obletnici genocida.



»Safet Zec je v svoji pripovedi izbral tisto, kar odlikuje današnje prelomne selitve, ki smo jim priča: Ti čolni, ti prekleti splavi, na katerih doživljajo ljudje enako usodo kot v najhujših taboriščih novejše zgodovine, pri čemer nikoli nismo mislili, da bomo kdaj podoživljali te strahote,« je zapisal nekdanji direktor fundacije Beneških mestnih muzejev Giandomenico ­Romanelli.
 

Križev pot doživel na lastni koži

Zec je po srednji umetniški šoli obiskoval Akademijo za likovno umetnost v Beogradu in leta 1972 končal specialko. V Sarajevo se je vrnil leta 1989, vendar je zaradi vojne leta 1992 zapustil domovino in nekaj časa živel v Vidmu, Parizu, zdaj pa živi in ustvarja v Benetkah. Pred tem je večkrat razstavljal v Sloveniji (v glavnem v Ljubljani, na grafičnem bienalu in na Bledu), predvsem grafike, pejsaže in tihožitja. Po preselitvi v Italijo se je lotil figuralike in imel več kot sto razstav. Je prejemnik več kot dvajsetih nagrad, tudi najvišjih umetniških priznanj francoske države, kot sta orden za umetnost in književnost Republike Francije ter naziv vitez umetnosti. Vsa njegova dela do leta 1992 so ostala v Sarajevu in so zdaj del Zbirke Atelje Zec v Sarajevu.



Njegovih 13 velikih slik iz cikla Exodus po besedah kustosinje Nives Marvin iz Obalnih galerij Piran nekoliko spominja na dachavski cikel Nismo poslednji Zorana Mušiča. Tudi Zec se je teme lotil kasneje, 25 let po tragediji. Vse njegove rane zaradi grozot vojne in bega iz domovine so še poglobile usode milijonov beguncev v zadnjem desetletju. »Sporočila Safeta Zeca prepletajo zgodbe bosanskega naroda in vseh drugih narodov, ki bežijo z vojnih območij. Vse to je en velik križev pot civilizacije na prelomu tretjega tisočletja in nam ne dopušča mirnega sna,« meni Nives Marvin. Romanelli dodaja, da je Zec pred začetkom slikanja bil smrtni boj z demoni, ki so ga vlekli na bojišče umetniškega ustvarjanja.
 

Umirajoči, ki stegujejo roke

Dve leti je skiciral, delal zasnove in se povsem predal figuraliki v nekakšnem poetično realističnem ali celo neobaročnem slogu.
»Iz tega je nastal večnivojski slikarski cikel, mučen preplet teles in udov, ki je hkrati zgodba in alegorija, instalacija in obtožba, meditacija in krik jeze,« pojasni Zečevo najbolj monumentalno delo, enajst metrov dolgo in 3,4 metra visoko sliko (poliptih) ladje z umirajočimi begunci, a hkrati tudi z begunci, ki neučakano iztegujejo roke proti svetlikajočemu se obzorju.



Zec je cikel Exodus ustvarjal dve leti (od leta 2017 do 2019) v beneški cerkvi Santa Maria della Pietà ob mojstrovinah Tintoretta, Tiepola in Piazzetta. »Upodobil je interpretacijo največje in najbolj zmedene drame človeštva po holokavstu in pokolu druge svetovne vojne. Njegova dolga pot slikarja in grafika se je združila pri nastajanju te epske in lirične, subtilne, žalostne in tesnobne pesnitve, ki jemlje dih,« pravi Romanelli. S svojim pričevanjem pretrese brezbrižnost, kulturno in moralno lenobo, ki preprečuje, da bi dovolj ljudi in vlad dojelo trpljenje peščice ljudi, ki jih na morju čaka grozljiva smrt, dodaja veliki beneški poznavalec umetnosti.


 

Monfort je idealna kulisa

Tudi likovni kritik Dejan Mehmedovič vidi podobnost Zečevega poliptiha Ladja s podobno monumentalnim Splavom Meduze Théodora Géricaulta iz leta 1819–1819 (Louvre), ki je prav tako dodobra razgalila tedanje razmere in stanje duha v Franciji. V ciklu Exodus je tudi triptih Otrok, ki je nastal po fotografiji turške novinarke Nilüfer Demir, na kateri je utopljeni triletni sirski deček Alan Kurdi, ki ga je morje naplavilo na obalo ob Bodrumu.



Exodus je razstavljen v portoroškem skladišču soli Monfort, ki je idealno prizorišče in kulisa za to likovno poslastico. Zečeve skice so razstavili v Tartinijevi hiši, medtem ko je preostalih 37 del iz cikla Objemi v Gledališču Tartini in štirih piranskih cerkvah: sv. Rok, Marije Tolažnice, Marije Zdravja na Punti in v krstilnici Janeza Krstnika pri cerkvi sv. Jurija.
 

Romeo in Julija pri Janezu Krstniku

»Slikarski opus Objemi posvečam mladima Sarajevčanoma Admiri in Bošku, njuni ljubezni in prezgodnji, žalostni in nerazumljivi smrti v času pošastne tragedije, ki je prizadela njuno mesto in prekinila življenje ter sanje njima in tisočem njunih someščanov. Streli ostrostrelca so jima preprečili, da bi na nekem drugem, srečnejšem kraju nadaljevala začeto ljubezen. Večno bosta ostala objeta na mostu Vrbanja nad reko Miljacko kot simbol in opomin, kakšna tema lahko vlada človeškemu umu,« je o svojem drugem ciklu zapisal slikar. Mladi par (ona muslimanka, on pravoslavec) so ubili. Boško je umrl v hipu, Admira pa je imela le še toliko moči, da se ga je oklenila, in odšla sta za vekomaj. Na tistem mestu sta tako ležala sedem dni in sedem noči, preden so ju lahko pokopali. Zdaj ležita na sliki Safeta Zeca v piranski krstilnici Janeza Krstnika.



Slike so bile doslej razstavljene v Benetkah, Torinu, Rimu in Srebrenici, po Piranu bodo najverjetneje odpotovale v New York. Dela so bila sicer že pri ob nastajanju namenjena gostovanjem (potujoči razstavi), vendar so to zelo velike slike in v precej občutljivi ­(ranljivi) tehniki. Velika platna, ki niso uokvirjena, je avtor prelepil s papirjem, tudi časopisnimi članki in fotografijami (kolaž), in v glavnem barva s tempero v rjavih, sivih, olivnozelenih in predvsem belih tonih. Le nekaj je olj na platnu.
 

Ob zadostnem zanimanju do konca avgusta

»Velik vtis so na mojega očeta napravile fotografije beguncev, ki se v zadnjih letih spet pogosto pojavljajo v medijih. Začel je zbirati časopise s temi objavami, nato pa na časopisni papir v pičlih dveh mesecih naslikal celoten cikel Exodus,« je o očetovem delu povedala Hana Zec, ki se ukvarja z založništvom in skrbi za očetove razstave. »Te kraje dojemam kot drugi dom. Predvidevamo, da bo razstava trajala do 30. junija. Če bo zanimanja več, jo lahko podaljšamo do konca avgusta. Smo pa zelo veseli, da za selitev in postavitev slik strokovno skrbi piranska slikarka, kiparka in restavratorka Mira Ličen.«



Organizatorji (Obalne galerije Piran, Turistična agencija Maona in društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija) so pripravili bogat spremljevalni program, tudi vodenja po razstaviščih in posebno predstavo monolog po scenariju Toneta Partljiča, v katerem bo nastopila Mojca Partljič. Seveda ko bodo ukrepi to dopuščali. Polona Senčar iz Turistične agencije Maona je pojasnila, kako so v Piranu sploh prišli do ene od najbolj odmevnih razstav zadnjih nekaj let. Skupaj z Nives Marvin in Milko Sinkovič iz društva Prijatelji zakladov sv. Jurija so si razstavo Objemov v Benetkah ogledale leta 2019, v času beneškega bienala. Tako so se navdušile nad njo, da so takoj začele priprave za prenos razstave v Piran. Vse je bilo dogovorjeno, da bodo razstavo že lani marca odprli v okviru vsakoletnega cikla razstav Križev pot po piranskih cerkvah. Načrte jim je lani prekrižala pandemija, letos pa so se ji ­postavili po robu.