Da bo Jugoslavija razpadla, mi je bilo jasno oktobra 1990

Ljubljana – Ekonomist in profesor Jože Mencinger, eden od ustanoviteljev socialnodemokratske zveze (SDZS) pod vodstvom Franceta Tomšiča, je v prvi slovenski vladi po demokratičnih volitvah spomladi leta 1990 postal njen podpredsednik za gospodarstvo. Takoj je moral krepko zavihati rokave in skupaj s kolegi v vladi začeti priprave na zahtevno in takrat negotovo gospodarsko in siceršnjo osamosvojitev države. V vladi je ostal leto dni, saj je maja 1991 odstopil, skupaj z ministrom za finance Markom Kranjcem; vzroke za to in druge spomine na prelomne čase za državo in njeno gospodarstvo opisuje v pričujočem pogovoru.

Profesor, kaj vas je spodbudilo, da ste se spomladi 1990 podali v politiko kot podpredsednik za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, ki se je takrat imenovala še republiški izvršni svet? Kdo vas je povabil?

K vstopu v vlado me je nagovoril Lojze Peterle. Po tednu dni sem privolil pod pogojem, da finančni minister postane Marko Kranjec. Primeren sem bil, ker sem bil med ustanovitelji Tomšičeve socialnodemokratske zveze in ker sem veljal za nekakšnega disidenta. Večino predvsem državotvornih resorjev je prevzela takrat najmočnejša SDZ, v kateri so bili, na primer, Bučar, Rupel, Bavčar, Janša in Pirnat. Nekaj je bilo zato treba dati socialnim demokratom.

Prva demokratično izvoljena slovenska vlada Lojzeta Peterleta. Foto Joco Žnidaršič

Kaj so vam bili takrat glavni izzivi? Ste imeli ob čem kake skrbi, pomisleke?

Zame je bil najpomembnejši izziv stanje v gospodarstvu, vrh krize, ki se je v Jugoslaviji začela po letu 1980, ko je ta izgubila Tita in Kardelja ter ostala brez ljudi, ki so vedno »vedeli«, kaj je prav. Ves čas sem se ukvarjal z vprašanjema, kako preživeti in kako se hkrati pripraviti na takrat še negotovo samostojnost. Uradna politika je sicer še razmišljala o nekakšni konfederaciji oziroma asimetrični federaciji.

Že takoj junija 1990 sem se začel ukvarjati z uvedbo lastnega denarja, čeprav ni bilo gotovo, da ga bomo kdaj potrebovali. V negotovosti smo se odločili natisniti bone, denar, ki sploh še ni imel imena; začeli smo oktobra in do decembra so bili boni natisnjeni.



Takrat so me v parlamentu nekateri celo obsojali, da sem proti lastnemu denarju, a o tem, da so boni že natisnjeni, ni bilo pametno govoriti. Že novembra 1990 sem se v Londonu dogovarjal o tiskanju pravega denarja, ki je pozneje dobil ime tolar. V takratnem parlamentu sem imel največ problemov z zborom občin, kjer so stvari poenostavljali ali pa jih niso razumeli, najbolje pa sem se počutil v zboru združenega dela, ki so ga sestavljali predvsem direktorji, ki so položaj dobro razumeli.

Kakšne nove cilje in naloge so vam v vladi prinesli izglasovani plebiscit decembra 1990 in poznejše priprave na osamosvojitev Slovenije?

To, da bo Jugoslavija razpadla, mi je postalo jasno oktobra 1990, ko smo imeli z zvezno vlado spor o tem, kdo komu kaj dolguje. V Ljubljani je JLA takrat zasedla prostore teritorialne obrambe. Po oktobru pa razpada Jugoslavije sploh ni bilo mogoče več preprečiti. Vprašanje je bilo le, kakšen bo razpad.

Rezultat plebiscita je pomenil, da bo s pripravami treba pohiteti. Vsaj zame je bil najpomembnejši vdor Srbije v denarni sistem, kar je pomenilo dokončno slovo od sanj o asimetrični federaciji. Ker sem Tuđmana poznal, sem vedel, da s Hrvaško ne bo šlo, čeprav je naša vlada veliko pomagala še manj izkušeni Hrvaški. Hrvati so nasploh imeli smolo s Tuđmanom, ki je hotel postati nekakšen Tito, mi pa srečo s Kučanom, ki se je v pisarno vozil sam. Vodenje priprav za osamosvojitev je kot najsposobnejši minister na začetku leta 1991 prevzel Igor Bavčar.

Ste čutili podporo ljudi in gospodarstva pri svojem delu?

Na vsak način. Morda sta bili podpora in nestrpnost celo preveliki. Razumljivo je, da je gospodarstvo skrbela izguba jugoslovanskega trga. Tudi v vladi smo nenehno preračunavali, kaj bo to pomenilo za nas. A podjetja so se tudi sama že začela pripravljati na morebitno izgubo s preusmerjanjem prodaje z jugoslovanskega na evropski trg.

Kako ste odvračali pritiske zvezne oblasti v Beogradu?

Prav posebnih pritiskov zvezne vlade z Antejem Markovićem na čelu ni bilo. Edini spor, ki smo ga imeli z njim, je bil tečaj dinarja, saj dolgo ni hotel odstopiti od tečaja sedem dinarjev za nemško marko. To smo obšli z odpravo vseh omejitev pri poslovanju z valutami za prebivalstvo in z legalizacijo tako imenovanih šticung za gospodarstvo. Slovenija je s tem pravzaprav uvedla svoj denarni sistem, kar smo pozneje izkoristili tudi v Banki Slovenije z uvedbo upravljanega drsečega tečaja in z zavrnitvijo idej Sachsove skupine, ki jo je podpirala vlada in ki je najprej hotela uvesti fiksni tečaj, nato pa prosto drsenje.



Pritiskov zvezne vlade ni bilo, ker je bila ta še bolj zmedena in negotova kot mi. Pravzaprav smo mi pritiskali nanjo, ne narobe. Marković sploh ni nasprotoval našim posegom v gospodarski sistem. Računal je, bo to lahko prenesel na jugoslovansko raven. Z njim sem bil večkrat na pogajanjih v Beogradu. Vedno me je silil, naj se kaj dogovoriva, a sem vedel, da bi se v Ljubljani požvižgali na dogovore. Preveč verodostojni nismo bili.

Kako se spomnite dilem in razprtij zaradi načina privatizacije, ki je bila takrat političnoekonomska tema par excellence?

Seveda se jih spomnim. Razprtije so se vlekle v celotnem obdobju »moje oblasti«. Še zdaj ne vem, ali sem imel prav ali ne, a bolj ko se čas odmika, bolj sem prepričan, da sem imel prav. To je tema, zaradi katere sem že po enem letu, maja 1991, odšel iz politike, kjer pa tudi nisem nameraval ostati. Po mnogih letih lahko povem, da sem odšel zaradi zahrbtnosti; povod je bil nastop Jeffreyja Sachsa v parlamentu med mojo službeno odsotnostjo. Ko sem se ponoči vrnil in izvedel za njegov nastop, sem takoj odstopil.

Morda bi moral počakati do konca junija oziroma do jeseni. No, treba je vedeti, da sem bil tako kot večina članov vlade popoln politični amater. Res pa je tudi, da je bilo odstopiti takrat lažje kot zdaj. Že naslednji dan sem se lahko vrnil na fakulteto. Zdaj je politikom težje, za delo, ki so ga opravljali pred vstopom v politiko, niso več sposobni, zato se krčevito držijo stolčkov ali pa si med ministrovanjem poiščejo kakšno službo.

Ste na osamosvojitveni vladi ključne odločitve sprejemali soglasno ali morda s preglasovanjem?

Vsaj uradno ni bilo nikakršnega preglasovanja, kar pa ne pomeni, da smo vsi imeli enako težo ali da se nismo prepirali. Že na začetku se je vlada delila na državotvorni in gospodarski del. Prvi je bil precej glasnejši, drugi pa je poskušal popravljati napake prvega. Lojze Peterle, ki je bil zelo demokratičen predsednik vlade, je bil nekje na sredini. Še nekaj je treba poudariti: v vladi ni bilo nikakršnih političnih delitev. Bili smo z vseh vetrov, od nekoč zagrizenih komunistov in zmernih članov partije do bolj ali manj vernih katoličanov.

Kako je bilo slovensko gospodarstvo pripravljeno na osamosvojitev države junija leta 1991 in kako se je nato nanjo odzvalo?

Po mojem mnenju precej bolje sploh ni moglo biti pripravljeno. To drži tako na podjetniški ravni kot na narodnogospodarski. Šlo je za enkratno stvar, osamosvojitev je prinašala probleme, podobno jih je prinašala sprememba gospodarskega sistema. Pri tem je težko ločiti učinke enega od drugega.

In še to: Kako vidite razvoj Slovenije po letu 1990? Takrat se je omenjalo, da bi po razvitosti in blaginji ljudi nekoč lahko postali nekakšna mini Švica v tem delu Evrope. Kakšna je po vašem Slovenija 30 let pozneje? Kako so se uresničila vaša takratna pričakovanja?

Tisto o Švici je pravljica. Za Švico potrebuješ 160 let brez vojne. Razvoj Slovenije pa je veliko razočaranje. Leta 1991 smo bili precej bolj suvereni, kot smo zdaj. Ostali smo nekakšna evropska provinca brez lastnega gospodarstva in lastnih bank. Oboje nam prevzemajo celo nekdanje jugoslovanske republike.

Naši politiki mislijo, da so državniki, a kateri državnik gre prekrivat stene, da s prikazano partizansko zgodovino na njih ne bi užalil ameriškega zunanjega ministra? Moti me še veliko drugih stvari, na primer neumna žica ob meji. Vlado, ki jo imamo, sestavlja predsednik, ki je patološko zasvojen z oblastjo, in ljudje, ki jih ni sram prodati se za kanček oblasti. Še posebno pa me je sram za SDS, ki je vsaj formalno celo naslednica nekdanje SDZS iz Tomšičevih časov.