Le Aksentijević je začel groziti

Ivo Daneu, legenda slovenske košarke, je bil leta 1990 na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji izvoljen na listi takratne Socialistične stranke Slovenije za poslanca v skupščino Slovenije.



Naključje je hotelo, da je bil prvi poslanec, ki je predlagal razpis plebiscita za samostojno Slovenijo.

Mineva trideset let, odkar ste v imenu takratne Socialistične stranke Slovenije v skupščini predlagali razpis plebiscita. Kako se spominjate tistih časov?

Takrat sem bil v takšni službi, da nisem imel veliko dela. Prej sem bil vedno v gospodarstvu – Prehrana, Zagrebški velesejem, IMV, potem me je predsednik Milan Kučan, ki je bil predsednik kluba prepričal, da sem prevzel Olimpijo. Takrat so bili tam samo trije igralci: Vinko Jelovac, Slobodan Subotić in še neki Vujačić, Črnogorec, ki nam je povzročal same težave. A sem kmalu ugotovil, da nisem ustvarjen za trenerja. V tistem času je prišel k meni v Tivoli Primož Hainz – formalno sem bil sicer v službi na športni zvezi in sem bil tik pred upokojitvijo – in me vprašal, ali bi kandidiral pri njih. Dejal sem mu: »Veš kaj Primož [poznal sem ga že od prej iz atletike] jaz sem po srcu socialist, sem za reševanje socialnih problemov.«

Zato sem tudi privolil in uvrstili so me na listo v Radovljico. Tudi takrat je bil sistem takšen kot zdaj, veljaki so kandidirali v urbanih sredinah, kjer so bili lahko izvoljeni, mi, avtsajderji, pa na podeželju. Ampak nekako sem premagal neko učiteljico telesne vzgoje. Potem sem si ji tudi opravičil in tako sem prišel v skupščino. Bil sem v zboru združenega dela. Takrat so bili trije zbori – družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. V njem so bili direktorji, zdravniki, šolniki, skratka, sami v redu ljudje. Nismo se prepirali, zato smo bili vedno prvi. Sejo smo zaključili tudi dva dni pred drugima dvema zboroma.



Tako so se potem naši – Viktor Žakelj, Jože Smole, Vojko Volk – spomnili na plebiscit. Jaz sem to pobudo takoj zagrabil. Čeprav sem pri sebi razmišljal tudi, kaj če nam bo uspelo – mi bodo kolegi iz Srbije, Hrvaške in Črne gore zamerili? A moram povedati, da mi nihče nikoli ni rekel žal besede. In tako sem bil prvi, ki je v našem zboru prebral predlog našega zakona o plebiscitu. No, pol sem ga prebral, pol pa sem govoril na pamet. V Demosu so bili užaljeni in so bili bolj ali manj tiho. Potem so mečkali še več kot mesec dni, da so prišli sredi novembra na isto zamisel kot mi.

Predlagali smo, da bi glasovanje veljalo, če bi za samostojnost glasovalo 75 odstotkov volivcev plus en glas, Demos pa je najprej hotel le 50 odstotkov in en glas. Na koncu, ob sprejetju zakona, je obveljal naš predlog. Ko so novembra v Demosu predlagali plebiscit, so se vedli, kot da je to bil izvirno njihov predlog, pozabili so na socialiste, in če ne bi bilo Viktorja Žaklja, ki je napisal knjigo Plebiscit, bi šla naša pobuda v pozabo.
 

Kakšen je bil odziv med poslanci?

Dober. Le Milan Aksentijević, ki je v skupščini vedno sedel za mano in sva se skoraj vedno pogovarjala o športu, je takrat začel groziti, da bo vojska posredovala in podobno. Sicer pa smo imeli krasne poslance, pri nas razprave niso trajale v neskončnost.
 

Ste legenda slovenske in jugoslovanske košarke. Z reprezentanco Jugoslavije ste osvojili veliko laskavih naslovov. Kako ste čisto osebno, mimo politične stranke, gledali na plebiscit in razpad Jugoslavije?

Toliko sem se pa spoznal na politiko, da sem ugotovil, da s Slobodanom Miloševićem preprosto ni mogoče živeti skupaj. Vem, da je imela Slovenija koristi od drugih republik, čeprav smo največ vlagali v sklade za nerazvite. A zelo veliko stvari smo prodajali tudi v druge republike. To je bila edina težava. Mislim pa, da smo imeli dovolj dobrih gospodarstvenikov, da smo hitro našli nove trge v tujini.
 

Kaj je tisto, kar vas je najbolj razočaralo v teh tridesetih letih, če primerjate takratne in sedanje čase?

Razočaran sem, ker se tako veliko prepiramo. To je neverjetno. Če bi Slovenci znali držati skupaj, bi bilo krasno. Pridni smo, delavni, imamo lepo deželo, lahko bi krasno živeli, če ne bi bili tako sprti. To me še zdaj boli. Vendar najverjetneje ne bom doživel, da bi se kaj spremenilo, da bi v Sloveniji zaživeli v sožitju tako kot v času plebiscita. Jaz bi čestital tudi tistim, ki niso bili Slovenci, pa so na plebiscitu glasovali za samostojno Slovenijo. Tudi oni so spoznali, da z Miloševićem ne bo šlo. Da je bil preprosto preveč zadrt.