Bilo je smešno, kako je general Kolšek plezal po zabojih

Janez Slapar je bil prvi poveljnik slovenske Teritorialne obrambe Slovenije v času njenega osamosvajanja. Na ta položaj je bil imenovan 28. septembra 1990. Je živa priča, kako se je teritorialna obramba (TO) prelevila iz pomožne paravojaške strukture nekdanje Jugoslavije v pravo vojsko. Ta preobrazba se je dogajala poleti in jeseni leta 1990, v času pred plebiscitom in je zato pravi sogovornik za vrnitev v tiste čase.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz dramatičnega leta 1990?

Kar veliko stvari me spominja na tisto obdobje. Bi sem poveljnik gorenjske teritorialne obrambe in sem seveda spremljal, kaj se je dogajalo v politiki v takratni Sloveniji oziroma v TO ali oboroženih silah takratne skupne države. Nekaj dogodkov je zanesljivo prelomnih. Denimo, 15. maj 1990, ko smo prejeli tisti zloglasni ukaz o premeščanju in skladiščenju orožja TO v objektih jugoslovanske armade. Potem so sledili poletni dogodki. In seveda 28. september 1990, ko sem bil imenovan za vršilca dolžnosti načelnika republiškega štaba in zastopnika poveljnika TO Republike Slovenije.

Ukaz o odvzemu orožja teritorialni obrambi sredi maja bi lahko šteli za prvi poskus oziroma prvo večjo grožnjo Beograda takratni še povsem novi slovenski oblasti, nastali po aprilskih prvih demokratičnih volitvah?

Ta ukrep se je pripravljal že dolgo. Štiriindvajsetega januarja 1990 smo prejeli ukaz poveljnika republiškega štaba Teritorialne obrambe generala Ivana Hočevarja, da moramo popisati vse orožje, ki se hrani zunaj objektov Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Mi na Gorenjskem smo v ožjem krogu ta ukaz ocenili in poskušali signalizirati takratni oblasti na Gorenjskem. Takrat so se pripravljale prve večstrankarske volitve, stranke so bile zaposlene z njimi, zato odziva na to ni bilo. Potem so bile aprila leta 1990 volitve. Med prvim in drugim krogom je imela TO prepoved usposabljanja. S tem, zakaj je bil dan tak ukaz, se takrat nismo ukvarjali.

 

Je ta ukaz prišel iz vojske, JLA?

Ne, to je ukazal republiški štab TO. Zakaj in ali so to naredili skupaj s takratnim političnim vrhom v Sloveniji, tega ne vem. Je pa potem, konec aprila TO morala oddati svoje staro, trofejno orožje, ki je bremenilo naša skladišča. To so bili tudi zastareli topovi, za katere nismo imeli niti streliva, orožje še iz časov druge, pa tudi prve svetovne vojne. Tega orožja smo se na koncu celo z veseljem znebili.

General Janez Slapar je živa priča, kako se je teritorialna obramba prelevila iz pomožne paravojaške strukture Jugoslavije v pravo vojsko.
Foto Marko Feist

Potem je pa je prišlo do razvpitega ukaza o premeščanju »ta pravega« orožja?

Ja, 15. maja je prišel ukaz o premeščanju orožja TO. Ukaz je bil v Beogradu izdan 14. maja in skliceval se je na odločitev zveznega vojaškega sveta, ki je bila sprejeta 27. aprila 1990. Ko osvežujem spomin na to obdobje, mi nekaj ne gre iz glave. Štirinajstega maja je bil Janez Drnovšek še vedno predsednik predsedstva takrat še naše skupne države in bi moral oziroma je morda celo vedel, da se pripravlja ta ukrep.
Za to, da niso bili poslani ustrezni signali v Slovenijo o tem, je bil odgovoren tudi on. Petnajstega maja so bili v Ljubljano poklicani poveljniki TO za zaledje. Zaradi odsotnosti našega gorenjskega zalednega poveljnika sem na ta sestanek poslal načelnika štaba Petra Zupana. V navzočnosti generala Draga Ožbolta, načelnika republiškega štaba TO, so morali napisati povelje o premeščanju orožja. Poveljniki TO pokrajin bi morali ta ukaz le podpisati in ga začeti izvajati. To se je delalo v popoldanskih urah, zvečer me je Peter poklical in najin pogovor je potekal približno takole: »Ali je to tisto, kar smo pričakovali?« in Peter mi je odgovoril samo z: »Ja.« Dogovorili smo se, da se bomo pred jutranjim rednim sestankom poveljnikov občinskih štabov sestali – jaz, Peter Zupan in poveljnik jeseniškega štaba TO Bojan Šuligoj – in se dogovorili, kako bomo ukrepali.

Poskušali smo narediti vse, da TO Gorenjske ohrani orožje. In res smo ga. Takrat smo imeli v vojni sestavi TO Gorenjske nekaj več kot 8000 pripadnikov in 4500 kosov orožja zunaj objektov JLA. Vse to orožje smo ohranili. Poleg tega so imeli pripadniki tretjega bataljona 21. brigade že od leta 1972 orožje v osebni hrambi. Takrat smo se dogovorili, da ukaz napišemo, jaz ga podpišem, hkrati pa obvestimo pokrajinski odbor, upravo za notranje zadeve, občine, predsednike občin, svete za ljudsko obrambo in upravne organe za ljudsko obrambo, kaj se dogaja.
Osebno sem klical tudi predstojnika Uprave za notranje zadeve Kranj in ga zaprosil, naj svoje orožje, ki so ga hranili v naših skladiščih, odpeljejo in shranijo drugam. Republiški štab je takrat zahteval, da se tudi orožje delovnih organizacij in upravnih organov za obrambo, ki niso bile v sestavi TO, prepelje v objekte JLA.
Ta »podrobnost« je bila v našem povelju izpuščena, seznanjeni so bili zgolj, naj sami poskrbijo za to svoje orožje. Po različnih kanalih smo poskušali seznaniti republiško vodstvo. V popoldanskih urah 16. maja je prišlo obvestilo do predsednika predsedstva Milana Kučana, in sicer z Gorenjske, prek Jesenic. Predsednik občine Jesenice je o ukazu za premeščanje orožja TO obvestil Staneta Dolanca, ta pa je poklical Kučana. V mojih poznejših pogovorih z njim mi je dejal, da je potem pol ure za tem, ko je prejel obvestilo z Gorenjske, dobil tudi obvestilo iz Velenja.
Potem smo 18. maja prejeli sklep predsedstva Slovenije, da TO preneha premeščati orožja in ga zavaruje sama s svojo stražo. Devetnajstega maja, bila je sobota, so me poklicali v Ljubljano na republiški štab za TO. Na zaslišanje k Ožboltu in pozneje k Hočevarju. Poslušal sem očitke, zakaj nismo izvedli ukaza, grožnje o moji razrešitvi in o takšnih ali drugačnih kazenskih postopkih.
 

Koliko orožja pa ste imeli?

Spominska plošča na tajnem skladišču orožja TO Foto Mateja Celin

Na Gorenjskem so imeli štirje občinski štabi orožje zunaj objektov JLA. Imeli smo približno 4500 kosov orožja zunaj objektov JLA, poleg orožja v tretjem bataljonu in za takratne pogoje v Sloveniji je to bila velika količina. Kolikor vem je 16 občinskih štabov v Sloveniji odklonilo premeščanje orožja, medtem ko 30 občinskih štabov tega ni moglo narediti, saj so že takrat imeli orožje znotraj objektov JLA. Naj spomnim, da je bilo leta 1990 v Sloveniji le 62 občin.

Kakšni pa so bili odzivi?

Kot poveljnik TO Gorenjske sem bil na treh sestankih v republiškem štabu: 22. maja je bil prvi, 26. junija drugi in 5. ali 7. avgusta tretji. Na prvem smo predvsem mi z Gorenjske poslušali očitke o neizvrševanju ukazov, general Hočevar nam je zatrjeval, da je vse v pristojnosti JLA. Na drugem sestanku je bilo podobno. Na tretjem pa je sodeloval tudi poveljnik 5. armadnega območja general Konrad Kolšek. Spet smo poslušali očitke, zakaj ukazi niso bili izvršeni. Na Gorenjskem smo v tem času orožje hranili v naših skladiščih. Na začetku junija sta prišla k nam generala Hočevar in Kolšek, ki sta hotela videti, ali se naše orožje res hrani tako, kot bi se moralo. Prav smešno je bilo videti, kako general Kolšek pleza po zabojih z orožjem in strelivom ter preverja, ali so mreže na oknih pravilno nameščene. Prav prozorno dejanje.
 

Kakšen pa je bil vaš odnos s takratnim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo? Ste imeli z njim kakšne stike?

Po liniji TO nismo imeli nobenih stikov, takratni republiški sekretariat za ljudsko obrambo nad TO ni imel nobenih pristojnosti. To je bilo obdobje, ko smo vsaj na Gorenjskem poskušali ohraniti TO, zato smo nadaljevali usposabljanje. So pa bile povezave z republiškim štabom prekinjene. Junija 1990 so hoteli, da se tudi vojni načrti – v TO smo delali vojne načrte, ki smo jih varovali v štabu, premestijo v objekte JLA. Tudi to sem odklonil in tako se je to končalo, nobenih novih zahtev, da se to izvede ni bilo več. Sem pa dobival grožnje, da me bo general Hočevar razrešil dolžnosti. Skladno z veljavnim zakonom bi moral za razrešitev pridobiti soglasje predsedstva Slovenije, kar pa je bilo v danih političnih razmerah nemogoče.

 

Kdaj pa je odnos med TO in novo slovensko oblastjo postal tesnejši?

Prvi stik se je zgodil 5. avgusta 1990, ko sem se na željo Toneta Krkoviča srečal v Kranju. Takrat mi je razložil projekt manevrske strukture – na začetku je bila to narodna zaščita. Oblikovanje narodne zaščite, ki se je pozneje preimenovala v manevrsko strukturo narodne zaščite, je imelo pravno podlago v zakonu o ljudski obrambi iz leta 1983.
Po sestanku s Krkovičem sem imel nekaj pomislekov. Zato sem zvečer poklical Jelka Kacina, ki je bil takrat namestnik republiškega sekretarja za ljudsko obrambo, torej prvi človek do Janše. Dogovorila sva se, da se bova naslednje jutro srečala. Povedal sem mu, kaj sva govorila s Krkovičem. Naslednji dan ali še isti večer mi je Jelko potrdil, da je v ozadju vsega tega delovalo takratno politično vodstvo Slovenije.

Kakšna je bila vloga manevrske strukture?

Oblikovanje narodne zaščite oziroma manevrske strukture narodne zaščite je bilo v tistem obdobju nekaj zelo pomembnega, saj je dalo politični strukturi v tistem času tudi jamstvo, da se v pripravi političnih odločitev zanesejo tudi na podporo oziroma varovanje z oboroženo silo. Kmalu po sestanku na Pristavi nad Stično 7. septembra smo se na takratnem izvršnem svetu Slovenije sestali vsi načelniki narodnih zaščit v pokrajinah.
Takrat sem se tudi prvič srečal z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem, prišel je tudi predsednik Kučan. Tako kot načelniki iz drugih pokrajin sem tam poročal o ukrepih, ki so jih izvedli na Gorenjskem. Potem smo se še enkrat sestali z načelniki narodne zaščite takratne iz milice, da smo se spoznali in pozneje tudi dogovarjali o načrtovanih aktivnostih. Štiriindvajsetega septembra smo imeli v Ljubljani še zadnji sestanek republiškega vodstva narodne zaščite. Na njem so bili Janez Janša, Igor Bavčar in pokrajinski načelniki, takrat smo dobili odločbe, da smo imenovani za pokrajinske načelnike narodne zaščite. Naslednji dan 25. septembra 1990 sem sam imenoval načelnike narodne zaščite v občinskih štabih.
Osemindvajsetega septembra pa sem bil na predlog republiškega sekretarja za obrambo imenovan za vršilca dolžnosti načelnika republiškega štaba za TO in v. d. poveljnika TO Republike Slovenije. Čakali smo na sprejetje ustavnih dopolnil v skupščini, s katerimi se je pristojnost za imenovanje prenesla na predsedstvo republike, republiški štab za TO pa je postal organ v sestavi sekretariata za obrambo.
 

Ko je prišlo do zasedbe poveljstva TO 4. oktobra ste bili torej že poveljnik?

Ja takrat sem bil vršilec dolžnosti. Imenovan sem bil 28. septembra in isti večer je bila inavguracija mojega imenovanja na izvršnem svetu, navzoči so bili predsednik predsedstva, sekretar Janša, njegov namestnik, podrejeni poveljniki TO pokrajin in občin. To se je dogajalo v petek zvečer in 1. oktobra, ko sem prvi delovni dan začel opravljati novo funkcijo, so prišle tudi prve resne grožnje generalštaba JLA. Takrat so sprejeli odločitev, da se TO Slovenije podredi 5. vojaškemu območju in da so sklepi, ki jih je sprejela takratna republiška skupščina, neveljavni. Začel sem sam, prvi teden sem bil republiški štab TO v ednini.

Torej brez tajnice in fikusa?

Ja, brez fikusa in tajnice in tudi brez pisarne v prvih dneh. Nekako je bilo treba postavljati sistem. Vsem podrejenim poveljnikom pokrajin sem dal jasno vedeti, kdo je njihov šef in tudi oni so se temu primerno odzvali. Moj projekt je bil normalizirati razmere v TO, upravičeno sem pričakoval, da bo izpeljana primopredaja na Prežihovi 4, kjer je bilo poveljstvo republiškega štaba Teritorialne obrambe.
Do 3. oktobra, ko je bila seja predsedstva Slovenije, sem predlagal imenovanja novih poveljnikov pokrajin, predlagal sem zmanjšanje pokrajin in operativnejše poveljevanje. Predsedstvo se je strinjalo z imenovanjem poveljnikov. Igor Bavčar je pozneje na tiskovni konferenci povedal, da je bila oblikovana oborožena struktura – Narodna zaščita in da se ta podreja Teritorialni obrambi. Takrat je bilo prvič javno povedano, da je bila oblikovana posebna struktura za podporo prenosu pristojnosti.

Republiški sekretar Janez Janša je pisno pozval generala Hočevarja za primopredajo dolžnosti. Posledica te zahteve je bila zasedba štaba. Vojaška policija je s 16 vojaškimi policisti zasedla prostore Hočevarjevega štaba za TO na Prežihovi ulici 4. To je izvedla v poznih večernih urah 4. oktobra. Postalo je jasno, da primopredaje dolžnosti ne bo.
Mi smo 4. oktobra dopoldne v prostorih parlamenta sklicali vse zaposlene tedanjega republiškega štaba. Tudi aktivne vojaške osebe smo seznanili, jim dali vedeti, da lahko prestopijo v TO in nadaljujejo delo. Na tem sestanku generalov Hočevarja in Ožbolta ni bilo, najvišji po činu je bil podpolkovnik Sili, ki je bil poveljnik za zaledje, in on je odločno rekel, da aktivne vojaške osebe ne bodo prešle pod moje poveljstvo. To je bil jasen signal, na kaj in koga lahko računamo.
Naslednji dan, 5. oktobra, sem prevzel vse civilne osebe s Prežihove 4 in nenadoma sem imel več skladiščnikov, tajnic, administratork, zelo malo pa strokovnega osebja. Isti dan so bile pred Prežihovo 4 demonstracije, meni so na Zupančičevo, kjer je bil takrat republiški sekretariat za ljudsko obrambo, prinesli tablo RŠ TO, ki so jo demonstranti odstranili s Prežihove. JLA je s takšnimi aktivnostmi še bolj krepila odpor ljudi proti sebi.
Noben ukrep, ki ga je JLA takrat izvedla, ni poskušal zbližati razlik, ampak jih je le še povečeval. Od takrat se je TO tako rekoč poskušala oblikovati na novo. To smo gradili z rezervnimi častniki, vojaškim znanjem, ki smo ga imeli, zavzetostjo in pripadnostjo Sloveniji. Gradili smo jo z lastnimi silami.

 

Kakšni pa so bili pritiski iz Beograda?

Pritiski so bili, a oboroženih ekscesov v tistem času ni bilo. Občasno so se seveda pojavljale govorice oziroma grožnje, da bo armada s silo prevzela orožje, ki ga mi hranimo. Potem smo orožje disperzirali in oblikovali tajna skladišča. Orožje smo razpršili po vsej Sloveniji. Bile so tudi grožnje s prevzemom evidenc nabornikov, da bi JLA sama vpoklicala naše nabornike.

Ali niste nabornike začeli usposabljati šele spomladi leta 1991?

V republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo je bila določena časovnica, da bi bil do konca decembra sprejet nov zakon o obrambi. A so bili postopki v skupščini dolgotrajni in zakon je bil sprejet šele konec marca. Nekatere projekte, o katerih smo predvidevali, da jih bomo lahko izvedli, smo morali, žal, zaradi iskanja zakonske podlage, začeti izvajati pozneje. Tik pred vojno.