Čigav spomin je Goli otok?

Z ramen sname malo sivkasto torbico, kakršne dandanes radi nosijo urbani moški, da si denarnic in telefonov ne tlačijo v žepe suknjičev in hlač, in jo položi na sredo s soncem ožarjene ožje betonske poti. Potrpežljivo počaka na zadnje zamudnike, da se ponovno naberemo v gručo, strnjeno v polkrog in varno skrito v senco borovcev. Sam stoji s hrbtom obrnjen proti soncu, ki tisto letošnjo zgodnjeaprilsko pomladno soboto že kaže svojo veličastno moč. Vse naokrog je bleščava, le v daljavi, kjer se otok Rab najbolj približa gigantskemu pobočju Velebita, se vijejo rahle meglice. Morje je zamolklo kovinsko temno, nebo jasno, nobenega vetra. Vroče nam je. Plastenke z vodo potujejo iz nahrbtnikov in iz rok v roke. Tisti, ki smo letnemu času primerno še v dolgih rokavih, si jih vihamo nad komolce. Oblečen je v rjave žametne hlače in srajco, čez katero ima temno moder pulover z dolgimi rokavi. Kratko pristriženi gosti sivi lasje, mladostna postava, moderna sončna očala.

Preden so prišli na otok prvi kaznjenci, tu ni bilo nobenega zelenja, reče. Vse je bilo pusto, golo, samo skale in kamenje. Od tod seveda ime otoka – Goli. Ko so na otok pozneje pripeljali mlade sadike dreves, so morali kaznjenci najprej odstraniti kamenje, nasuti zemljo, kolikor so je lahko izgrebli iz kamnitih tal, potem pa te krhke sadike zaščititi pred soncem. Z navzdol upognjeno glavo, na kateri ni bilo nobene zaščite, z rokami, prekrižanimi zadaj na hrbtu – to je bila sicer zaukazana drža vsem golootoškim kaznjencem –, so tako stoječi pod vročim soncem s svojimi telesi in nekateri tudi z življenjem omogočili, da so drevesa, pod katerimi danes stojimo, zrasla. Kot se je premikalo sonce po nebu, tako so se nad mladimi drevesci dolge, peklensko vroče poletne dni premikali kaznjenci, da bi jih s senco, ki so jo lahko dajala njihova shujšana telesa, zaščitili. Na dan so dobili kozarec vode.

​Ko to pripoveduje, se tudi sam, z rokama, prekrižanima na hrbtu, in z upognjeno glavo, premika okoli torbice, ki v tej pripovedi predstavlja mlado sadiko. Če bi vedeli, da dajejo ta, zdaj odrasla drevesa danes senco drugim ljudem, senco vsem nam, ki smo ta trenutek tu, bi bili hvaležni, reče. Tako je bilo to. Gremo naprej, konča, kot konča tudi vse naslednje pripovedi na našem ogledu Golega otoka. In v tempu, ki ga je večina komaj dohajala, nadaljujemo pot.

Gospod Vladimir Bobinac, danes 88-letni upokojeni profesor zgodovine iz Zagreba, ki živi na Krku, in soustanovitelj Združenja Goli Otok »Ante Zemljar«, ki si od leta 2004 pri hrvaških oblasteh neuspešno prizadeva doseči, da bi otok postal spominski park, je tudi sam »oče« enega teh dreves. Na Goli otok so ga kot študenta, ker ni hotel bojkotirati predavanj profesorjev, ki so prišli v nemilost oblasti, poslali leta 1949. Tam je v obdobju, ki velja v zgodovini Golega otoka, taborišča za politične zapornike, za najhujšega, preživel dve leti in pol.

Ob podobi vročega, kamnitega in pustega otoka, na pobočju katerega nad sadikami dreves molče stojijo kaznjenci, obkroženi z oboroženimi stražarji, so mi v oči prvič stopile solze. Še nekajkrat pozneje, a v tistem trenutku je bilo to silovito in nenadno. Saj ne, da o Golem otoku že prej ne bi ničesar vedela. Daleč od tega. A nič nisem mogla proti njim. Branje knjig se pač ne more primerjati z osebnim, živim pričevanjem. Nekaj strahovito ganljivega je bilo namreč v tej pripovedi. Pa morda sploh ne toliko zaradi opisa ene izmed številnih oblik fizičnega in psihičnega nasilja, s katerim je povojna partijska oblast konec štiridesetih in v petdesetih letih preteklega stoletja »prevzgajala« še do včeraj partizane, borce NOB, člane Komunistične partije Jugoslavije, nosilce partizanske spomenice, narodne heroje, španske borce, oficirje in generale Jugoslovanske ljudske armade, zvezne in republiške poslance, državne in partijske funkcionarje …, torej svoje lastne ljudi. Bolj zaradi blagosti in izjemnega dostojanstva tega pripovedovanja, v katerem se je zdela podoba opustošenih moških, mladih in starih, ki stojijo nad malimi, rastočimi in ranljivimi sadikami, da bi jim omogočili življenje, medtem ko je to iz njih iztekalo, še med manj brutalnimi. Če se sploh čemu, kar se je med 9. julijem 1949, ko so na Goli otok prišli prvi informbirojevski kaznjenci, in letom 1958, ko je Goli otok začel sprejemati »navadne« zapornike, torej kriminalce, lahko reče »manj brutalno«.​


 

Sam med tisočimi

Ko nadaljujemo pot proti enemu od štirih taborišč, ki so bila na otoku, Velike žice, kjer so kazen prestajali najbolj »nepoboljšljivi«, Bobinac ponovi misel, s katero je začel naš ogled, ko smo se izkrcali na otok. Namreč, da so tisti, ki niso takoj dojeli, da si na Golem otoku popolnoma sam, pa čeprav obkrožen s stotinami, tisočimi sotrpini, veliko težje preživeli od onih, ki jih je »znameniti« špalir »dobrodošlice«, imenovan topli zajec, torej kilometer in več dolga kolona kaznjencev, ki so z rokami in koli ter vzkliki Udri bando! tolkli po novoprišlekih in jih nekaj tudi potolkli do smrti, dokončno streznil. Goli otok ni to, da smo tolkli kamen. Kamen ob kamen. Ga prenašali s kupa na kup ter nazaj ali ga drobili in z njim gradili zgradbe ali poti do naših temnic … Goli otok je to, da kaznjenec pretepa kaznjenca. Kdor ni tepel, je bil pretepen. To je bistvo Golega otoka. Kaj je bilo najtežje? Žeja, lakota, težaško delo, bolezni, mraz, vročina, stalno nasilje, negotovost in strah …? Nič od tega, reče Bobinac. Najtežje je bilo, da si bil sam. Nikomur nisi mogel, nisi smel zaupati. Kajti če si komu zaupal, si ga s tem obtežil z nečim, česar ni potreboval. Ogrozil si ga, da bo moral izdati, kar si mu povedal, pa če je bilo to še tako nedolžno. Ko smo odšli z Golega otoka, nismo nikoli nikomur govorili, kje smo bili ali kaj se je tam dogajalo, saj bi ga s tem lahko usodno ogrozili. Tudi on bi zaradi tega lahko prišel na Goli otok.

Goli otok se je zato nadaljeval še leta, desetletja po prestani »prevzgoji«, ki je nekatere nepoboljšljive »povratnike« doletela tudi trikrat. Zaprt je bil v notranjost tistih, ki so ga doživeli in bili večinoma še dolgo po tem nadzorovani tudi na »svobodi«. Še danes večina preživelih o njem ne želi govoriti niti svojim najbližjim.​


 

Prvo taborišče po drugi svetovni vojni

Večina kaznjencev, ki je prišla na Goli otok po tednih mučenja v preiskovalnih zaporih in strašljivi plovbi iz pristaniškega mesta Bakar z ladjo Punat, v podpalubje katere so jih sredi noči, pretepene, krvave, nekatere s polomljenimi udi in razbito glavo, lačne, žejne in na smrt prestrašene, dobesedno zmetali skupaj zvezane z žico po dva in dva, ni vedela, kje so. In do leta 1953 o njih niso ničesar vedeli niti njihovi najbližji – ne kje so, ne kaj so storili, ne ali sploh še so.

Goli otok in sosednji Sv. Grgur, kjer so bili sprva zaprti oficirji, za njimi pa ženske, nista bila edina zapora za politične zapornike v takratni državi. Te so »prevzgajali« še v Stari Gradiški in Bileči (nekateri so te zapore spoznali še kot komunisti za časa Kraljevine Jugoslavije), pa na Ranskem rtu, Zabeli, Požarevcu, na otoku Ugljan in še kje. Je bil pa Goli otok prvo koncentracijsko taborišče, formirano po koncu druge svetovne vojne v Evropi. In ni bil izbran naključno. Bil je nenaseljen, popolnoma izoliran od večjih naselij in s premočnimi morskimi tokovi, da bi bil mogoč pobeg. Odločitev zanj so sprejeli Josip Broz - Tito, Aleksandar Ranković, Milovan Đilas in Edvard Kardelj. A profesor Bobinac niti enkrat na naši poti po otoku ne omeni njihovih imen. Nikoli na nikogar ne pokaže s prstom. Še besede komunizem ne izreče. Pa saj po tem tudi ni potrebe: napis Tito ter nad njim peterokraka zvezda, zgrajena iz kamnov in z rokami kaznjencev, se še danes bočita na pobočju Sv. Grgurja in se veliko uspešneje bojujeta s časom kot nekdanje taboriščne barake, v katerih so tisoči, med njimi več kot osemsto žensk (številne le zato, ki se niso hotele ločiti od svojih zaprtih mož), doživeli neizmerno trpljenje.  ​

Vse, kar je bilo kdaj zgrajeno na Golem otoku in Sv. Grgurju, so z lastnimi rokami in primitivnim orodjem – naj je pripekalo sonce ali divjala mrzla orkanska burja z mogočnega Velebita – zgradili kaznjenci. Današnji obiskovalec si težko ustvari sliko dejanskih razmer, saj na otoku, katerega podoba je zaradi delnega zelenja danes bistveno milejša kot pred šestdesetimi leti, prevladujejo ruševine zgradb, ki so bile narejene pozneje, ko na otoku ni bilo več političnih zapornikov. Zapor so zaprli šele za novo leto 1988–1989 in dokončno izpraznili v naslednjem letu. Potem pa so tisto, kar je ostalo, dobesedno pokradli in z otoka odnesli vse, kar se je odnesti dalo. O Golem otoku je zelo malo dokumentacije, komaj kakšna fotografija … Celo vsem miličnikom, udbovcem oziroma vsem golootoškim preiskovalcem in paznikom so pozneje iz delovnih knjižic izbrisali kraj delovnega mesta: Goli otok. Njegova zgodovina bo tako lahko ohranjena le zaradi pričevanj bivših kaznjencev, kajti vsi dosedanji poskusi, da bi otok razglasili za spomenik in s tem preprečili njegov spominski izbris, so za zdaj propadli. Napis, ki ga je mogoče še detektirati na ploščadi velikega zbiralnika vode, ki so ga prav tako zgradili golootoški kaznjenci, zato ne bi mogel bolje opisati prihodnosti otoka – Kamen na kamen opet samo kamen (Kamen na kamen, spet samo kamen). Prihodnosti otoka, na katerem so morali biti kaznjenci komaj štiri leta po koncu druge svetovne vojne hvaležni partiji, da je spoznala njihovo zmoto in jim omogočila prevzgojo. Kjer kaznjenci niso smeli trditi, da niso krivi, kajti to bi pomenilo, da partija kaznuje nedolžne.
Partija pa je nezmotljiva.

Preživetje na otoku je bilo zato možno samo kot zlom človeka, popolni moralni zlom, pojasnjuje profesor Bobinac. In za ta zlom so iznašli popoln sistem.​


 

Ne ljudje, ampak banda

Uprava taborišča si z njim neposredno ni mazala rok, ga je pa seveda stalno in precizno usmerjala: vzpostavila je t. i. taboriščno oziroma zaporniško samoupravo z natančno določeno hierarhijo med zaporniki. Najbolj brezpravni in največjega fizičnega in psihičnega nasilja deležni so bili bojkotiranci. Vsak kaznjenec, ki je bil za stopničko višje, se je lahko nad njimi znašal po mili volji. In če se ni, je lahko tudi sam postal bojkotiranec. Opravljali so najtežja dela, največkrat povsem nesmiselna, ki so jim ga morali sojetniki narediti še težjega. Ob tem Bobinac iz žepa potegne majhno leseno maketo tako imenovanega tragača. Na dve dolgi debelejši palici, razlaga, ki nista bili zaobljeni, da bi ju roke lahko laže držale, ampak surovo kvadratni, da sta rezali v dlani, je bila pritrjena kvadratna deska za nošenje kamenja in skal. A ne na sredini, da bi si nosača enakovredno razdelila breme, ampak tako, da sta bila drogova na eni strani bistveno bliže deski kot na drugi strani. Bojkotirani je moral držati krajši del, kaznjenec, ki je bil hierarhično nad njim, pa daljši in zadnji del. Bolj je pritiskal in gnal bojkotiranca pred sabo, težje breme mu je naložil, več možnosti je imel, da tudi sam (spet) ne postane bojkotirani in se dvigne po hierarhiji navzgor. In ko so bojkotirancu od teže in napora odrevenele roke, če se nesrečnež že prej ni zgrudil pod bremenom in se poškodoval ali celo umrl, so mu »pomagali« tako, da so na palice privezali dolgo žico in mu jo obesili okoli vratu, ki je moral tako prevzeti del teže … Bojkotiranci so tudi jedli slabše od drugih, ki so že tako jedli slabo, stalno so se morali gibati, niso smeli sedeti … In ko so v taborišču zvečer od težaškega dela, lakote, žeje, bolezni ter neprestanega strahu izmučeni kaznjenci zaspali na trdih deskah, nekateri tudi na golih tleh, z eno samo tenko odejo za vse letne čase in pod vedno prižganimi luči, so morali bojkotiranci z upognjenimi hrbti in na njih prekrižanimi rokami, s ponižno sklonjeno glavo vso noč stati nad zaudarjajočimi kiblami …

Za stopnjo višje od bojkotirancev, a še vedno del tako imenovane bande, so bili odloženi – ti so smeli v času političnih ur sedeti in o vsebini ure debatirati. Nad njimi so bili potem člani kolektiva, ki so se že pokesali oziroma »revidirali« svoja stališča, nad temi pa aktivisti, ponavadi z že daljšim stažem zapornika in zaključeno preiskavo. Med njimi so »izvolili« sobnega starešino, ki je izvajal ukaze preiskovalcev in bil nekakšna vez med preiskovalci in kaznjenci, torej med tistimi »zunaj« in tistimi »znotraj«. Maksima Mi gradimo Goli otok, Goli otok gradi nas, ki se je spomnijo vsi pričevalci, je tako zelo natančno ponazarjala premišljenost te izvirne golootoške »samouprave« in prevzgoje, prave kvintesence sistema tajne ruske policije, stalinističnih gulagov in nacističnih koncentracijskih taborišč.

Golootočani niso bili na prestajanju kazni, čeprav so bili ves čas kaznovani, niso bili na prisilnem delu, čeprav so ves čas prisilno delali, temveč na – prevzgoji. Ponovno zaupanje partije in Tita, čigar ime so morali znova in znova klicati in ga pisati, oziroma svojo zvestobo obema pa so lahko dokazali le s krutim odnosom do sojetnikov. »Prevzgoja«, ki je v neznanih grobovih na obeh otokih in na celini po dostopnih in nepopolnih podatkih pustila za sabo najmanj 450 mrtvih – pobitih ali izstradanih –, je temeljila na medsebojnem pretepanju, mučenju, težkem in nesmiselnem delu, lakoti, žeji, ovajanju (tudi svojih najbližjih, očetov, bratov, mož, sinov …), nadzorovanju, nepopisnem strahu, da boš sam tepen, mučen, bojkotiran, zaprt v temni samici … Poleg tega ni bilo nobenega zagotovila, da bodo kaznjenci po koncu prestane kazni izpuščeni – bili so del permanentnega preiskovalnega zapora, v katerem ni šlo za to, da bi morali dokazati, da niso krivi, ampak, da so spoznali, da so krivi, dokazali, da svoja dejanja obžalujejo in želijo spet stopiti po poti Tita in partije … In sistem je deloval do potankosti. Na Golem otoku, kjer je bilo kaznjencev neprimerno več od paznikov, se ni nikoli zgodil upor. Niti poskus upora. Zakaj? Vprašanje je seveda retorično.




 

Pekel brez izhoda

Ko prispemo do razpadajočih ostankov taborišča Velika žica in nam profesor pojasnjuje, čemu in zakaj ta ali ona baraka, pove tudi zgodbo, ob kateri se sarkazem in cinizem golootoške prevzgoje in izživljanje nad kaznjenci pokažejo v vsej veličastnosti sprevržene domišljije. Po celodnevnem težaškem delu je, poleg neskončno dolgega, tudi večurnega preštevanja zapornikov, ki so morali ves čas mirno stati v vrstah, po dolgotrajnih političnih urah in javnem branju pravovernih člankov iz takratnega tiska, pa zborovanjih, na katerih so morali kaznjenci »spoznati, da so krivi« ali pa obtoževati druge, sledila tudi kulturna vzgoja. V vsej tej grozi – kultura. Na pragu petdesetih let so tako golootočani gledali tudi – filme. Sedeti so morali na kamnitih tleh in se boriti s smrtno utrujenostjo. Marsikdo je zato v istem trenutku, ko se je smel končno usesti, utonil v spanec. A še isti hip ga je lahko, ga je moral čuječi sojetnik takoj glasno naznaniti. Sledili so udarci, glasno vpitje (Udri bando!) in zmerjanje ter kazen. Zaspati med ogledom filma je bil namreč zločin, zaradi katerega si lahko spet pristal med bojkotiranci. Profesor Bobinac se spominja le naslova enega teh »prevzgojnih« filmov – Vse poti vodijo v Rim. Izmučenim zapornikom brez vseh pravic, ponižanim do konca, so na začetku petdesetih let preteklega stoletja vrteli leta 1949 posneto in danes nepomembno lahkotno francosko komedijo prevar in zmešnjav Jeana Boyerja … Le kdo bi vedel, zakaj prav ta film? Morda je bil všeč Titu, znanemu ljubitelju in »poznavalcu« filma, ali pa se je zdel komu domiseln naslov, ki v prenesem pomenu sporoča, da pač obstaja več načinov, kako doseči en sam cilj, pa čeprav so nekateri daljši in zapletenejši od drugih …

Edini beg iz tega pekla, v katerega je bilo po različnih podatkih med letoma 1949 in 1958 pahnjenih med 16 in 32 tisoč ljudi (18 tisoč naj bi jih administrativno kaznovali, 13 tisoč pa na podlagi sodb civilnih in vojaških sodišč), je bil samomor. Z otoka, na katerem so morali kaznjenci med »prevzgojo« postaviti tudi spominski park taboriščnikom nacističnih taborišč (!), se namreč ni dalo pobegniti. A tudi samomor je bilo zaradi stalnega medsebojnega nadzora izredno težko storiti. Načini samomora zato niso nič manj grozljivi od načinov mučenja zapornikov. Nekdo si je tako skušal s topo žico prerezati vratno žilo, a ker mu ni uspelo, si jo je pretrgal z golimi rokami … Drugi, še zelo mlad moški, je izrabil trenutek nepazljivosti paznikov in zagrabil težak kamen ter se z njim pognal v morje. Ko so ga štiri dni pozneje potapljači našli na dnu – in tiste štiri dni so vse kaznjence, ne da bi ti vedeli, čemu, držali znotraj taborišč –, se je kamna še vedno trdno oklepal … Kakšno neizmerno voljo potrebuje človek, da (si) stori kaj takega! »Je bil strahopetec ali junak?« nas vpraša profesor Bobinac po premolku, ki ga potrebujemo po tej pripovedi.

Tiho smo. Bil je junak. Izjemen junak, reče. Vzel si je življenje. In ostal je nedolžen. On svoje roke ni nikoli dvignil nad koga drugega. Njegova roka ni nikoli nikogar udarila. Njegova usta niso nikoli zakričala Udri bando!. Raje se je pognal v smrt, kot da bi moral storiti kaj takega. Kajti slejkoprej bi moral storiti kaj takega … Potem profesor obmolkne tudi sam. Ta molk je strašansko boleč. Za nas, ki se takrat še rodili nismo, pa nas je tisti trenutek sram za vse one, ki jih ni bilo nikoli sram in jih, kolikor so živi, še danes ni, da so brutalno pomendrali dostojanstvo tisočim nedolžnim ljudem, mnogim med njimi še do včerajšnjim soborcem, prijateljem, znancem, sorodnikom … In boleč molk zanj, ki je preživel Goli otok. Nihče ni preživel Golega otoka, če tudi sam ni kdaj dvignil roke nad drugega … Emil Weiss Belač, tudi sam večletni kaznjenec na Golem otoku, je v svoji knjigi Ne hodi naprej to opisal z mislijo: »Kdor je preživel Goli otok, v tistem zavlada tišina. Okameni.«


 

Čigav spomin je torej Goli otok?

Kot povojni pomori v Sloveniji, ki jih še kar naprej označujemo za zunajsodne poboje, kot da bi bili sodni poboji, karkoli naj bi to že pomenilo, nekaj manj strašnega in zato lažje opravičljivega, velja Goli otok v očeh mnogih še vedno za eno od napak bivšega sistema. Za nekakšen madež na njegovi sicer brezmadežni podobi. Za eksces, ki ga je treba kot eksces tudi obravnavati: povojne pomore v kontekstu zmagoslavja zmagovalcev in zaključnih vojaških operacij, Goli otok v kontekstu grožnje s sovjetsko zasedbo Jugoslavije. A ne povojni pomori ne Goli otok niso bili nikakršen eksces od zmagoslavja opitih zmagovalcev ali s Stalinovo vojno intervencijo prestrašenih oblastnikov. Ni šlo za dogodka, ko zaradi ekstremih razmer odpovedo vsa običajna merila, ampak za dogodka, ki sta merilo povojne komunistične oblasti. Dogodka, ki sta bila tako rekoč ne le simbolna, ampak formativna akta te oblasti: povojni pomori niso bili »sicer obsojanja vredna« kazen za kolaborante, ampak načrtovan izbris, umor tako imenovanega razrednega sovražnika. Razredocid. Goli otok je bil brutalen, načrtovan znotrajpartijski obračun. Partiocid. Tako prvo kot drugo dejanje je imelo en sam cilj: preprečiti kakršnokoli grožnjo partijski monopolizaciji oblasti. Še več: personalno že določeni oblasti. Obe dejanji sta v družbi zasejali dovolj strahu, da sta jo za dolgo časa ohromili; inteligenca in izobraženci so bili kot pomemben del vsake demokratične in razvijajoče se družbe potisnjeni na obrobje in nadzorovani. To je jugoslovansko družbo usodno mentalno poškodovalo. Posledice tega občutimo še danes.

Tako Goli otok kot povojni pomori zato niso nikakršne »napake« bivšega sistema, ki jih je mogoče upravičevati s kontekstom časa, ki mu vedno sledi ampak … Kajti ta ampak, ki vedno znova potiska na stran vprašanje o temeljnem družbenem, primarno človeškem prav in neprav, še kar naprej preprečuje, da bi lahko dostojno in dostojanstveno zaprli to poglavje polpretekle zgodovine: da bi torej pomorjene dostojno pokopali in jasno obsodili, kar jim je bilo storjeno, ter da bi se tistim, ki so morali doživeti golootoške strahote, opravičili ter jim povedali, da se jim to, kar se jim je zgodilo, ne bi smelo zgoditi. S tem bi danes še redkim preživelim v jeseni njihovega življenja in dvajset let po demokratičnih spremembah lahko morda vsaj malo omilili njihove stiske, tesnobe in občutke sramu, za katere ti ne bi smeli imeti nobenega vzroka – bili so vrženi v povsem nečloveške, dehumanizirane razmere, v katerih so lahko preživeli le, če so se zlomili. Niso bili tudi rablji, ampak »le« žrtve.

In prav tako ne pomori ne Goli otok ne morejo biti »le« stvar današnjih nacionalnih geografij. Ne morejo biti le »problem« hrvaške zgodovine, ko gre za Goli otok, ali slovenske, ko gre za pomore. Gre za skupno dediščino celotne razpadle države. Obe dejanji je ukazal in je zanju odgovoren tedanji jugoslovanski politični vrh. Zato gre za skupno dediščino vseh držav, ki so nastale na ozemlju razpadlega »socializma s človeškim obrazom«. Tako grobišča po Sloveniji kot Goli otok bi morali postati skupni spominski park na čas, ki se ne sme nikoli več ponoviti. In na dejanja, ki jih je treba jasno obsoditi kot zavržena, kot zločinska dejanja.




 

Post scriptum

Ko pridemo do zadnje postaje naše poti, tako imenovane Kamnite zgradbe na severozahodni strani otoka, sploh prve zgrajene stavbe na otoku, v kateri je bila najprej nameščena uprava taborišča, za njo pa milica – pod njeno teraso, ki gleda proti morju, so bile samice –, nas profesor Bobinac prosi, da se primemo za roke. Ko se povežemo, tudi sam prime za roko najbližjega, dlan druge roke pa položi na steno zgradbe. Kateregakoli vzidanega kamna se dotaknete na otoku, vedite, da so se ga dotaknile roke golootoškega kaznjenca, reče. Zaželimo si torej na koncu naše poti, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo. Da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo, rečemo spontano vsi skupaj in naše dlani tik za tem samodejno sprožijo aplavz. To ni bil aplavz, s kakršnim nagradiš ustvarjalce kakega umetniškega dogodka. Bil je aplavz spoštovanja. Aplavz dostojanstvu človeka, ki v jeseni svojega življenja potrpežljivo in nikogar obsojajoče vedno znova vsem, ki jih to zanima, pripoveduje o grozotah, ki jih je kot mlad moški, kot eden mnogih političnih zapornikov, doživel v bivši Jugoslaviji. Pripoveduje zato, ker je bil v svojem človeškem dostojanstvu neskončno ponižan, ker so ga prisilili, da ga je bilo sram pred samim sabo, in ker nikomur, niti svojim rabljem, ne želi, da bi doživeli kaj takega. Želi le, da bi prihodnost ohranila spomin tudi na brutalno nečloveško stran sistema s »človeškim obrazom«. Bil je to poklon človeku, ki je kljub scela nehumani življenjski izkušnji, ki je v evropskem 20. stoletju, celo na njegovem zatonu, zaradi različnih vzrokov doletela na milijone nedolžnih ljudi, ostal humanist.

Pripis: Gospod Vladimir Bobinac je umrl 4. maja 2014. Rojen je bil 23. julija 1923 v Zagrebu.