Hrast se vrača na Goli otok

Bilo je 7. 7. pred 70 leti. Na kamnito gmoto sredi Kvarnerskega zaliva je priplula prva barka. Na njej je bilo nekaj moških, poslanih na družbeno koristno delo. Na barki je bil tudi Rado Hrast, tedaj star 18 let.

Dobro leto dni prej, 28. junija 1948, se je v družini komunističnih držav vnel hud prepir. Sovjetski voditelj Stalin je jugoslovanskega voditelja Tita obtožil, da je skrenil s prave poti. Tito pa se je Stalinovim obtožbam uprl. V ljudstvu je nastala zadrega. Če je imel med letoma 1945 in 1948 Stalin status božanstva, je po sporu, ki se je v kolektivni spomin zapisal pod geslom informbiro, Stalin postal demon. No, za demonizacijo Josifa Visarjonoviča je obstajalo, kot se je izkazalo, ko so bili na voljo vsi podatki, precej dobrih razlogov. A ljudem je to povzročalo težave, ker podatkov niso poznali. Nekateri niso pravočasno spoznali, da prijazne besede o Stalinu niso več dopustne.

Resolucije informbiroja

Rado Hrast se je rodil februarja 1931. Leta 1948 je bil dijak drugega letnika pomorske šole na Reki. »Slovenija takrat niti morja še ni imela. Takrat je bilo Svobodno tržaško ozemlje.« Sprva se je šolal v Dubrovniku, potem je prišel v Kvarner. »Da ne bi bil tako daleč od doma.«



»Bili smo prva generacija povojnih pomorcev. Vedelo se je, da bomo bodoči kapitani ali strokovni delavci v tujini ali doma. Imeli bi odprto pot v svet. Ker se je takrat težko hodilo čez mejo, bi imeli privilegij potovanj. A zato so v vsak razred infiltrirali sodelavca udbe. In so pisali poročila o nas.«

Leta 1948 je bil Hrast v Gorici komandant Kajuhove mladinske delovne brigade. »To je bila kulturna brigada. Veliko kulturnikov sem spoznal. »Resolucije informbiroja nisem jemal preveč resno,« pravi. »Ko pa sem po počitnicah prišel nazaj na Reko v šolo, so skojevci sklicali sestanek. Da bi govorili o informbiroju. In sem rekel: 'Pol imajo Rusi prav, pol pa Tito.' To je bilo vse. Dobil sem administrativno kazen. Nobenega sodišča ni bilo. Komite me je poslal na družbenokoristno delo. Pojma nisem imel, kaj bo to.« Pred prihodom na Goli otok je bil Hrast mesec in pol v preiskovalnem zaporu.

Revidirali boste svoja stališča

Na prvi barki, ki je z Reke krenila proti Golemu otoku, je bilo 27 Hrastovih sotrpinov. »Naslednja grupa je prišla 10. julija, naša pa 7. julija. In 7. julija zdaj peljem skupino na Goli otok. Zagreb je hotel, da bi šli spomin na Goli otok obeležit 10. julija, a se jim nisem podredil. Zato gremo tja na dan, ko je do otoka prišla prva barka.«

Takrat so, kot pravi Hrast, pričakovali, da bo na Goli otok prišel Aleksandar Ranković, jugoslovanski notranji minister. »A v državi je bila kriza. Na meji je bilo enajst ruskih divizij. Na drugi strani je bil v pripravljenosti tudi zahod. Ranković je bil noč in dan na sestankih. Zato so na Goli otok poslali Jova Kapičića. Ta je bil oče košarkarja Dragana Kapičića, ki je leta 1970 v Ljubljani dobil zlato medaljo. Jovo je bil pa generalmajor in narodni heroj. Kapičić je prišel v spremstvu udbe in pred kaznjenci rekel: 'Sramota: bivši borci, komunisti, ste izdali domovino in Tita. Ali boste revidirali svoja stališča in šli hitro domov ali pa boste kosti pustili na tem otoku.' Obrnil se je in odšel.«

Dvomotorci

Nekako po treh mesecih so prvo skupino poslali domov. »Kakšnih 300 nas je bilo. Podpisali smo, da o Golem otoku ne bomo govorili. Dobili smo nekaj denarja. In podpisati smo morali, da bomo sodelovali s policijo. Pa da bomo šli obvezno na delovno akcijo. Za tri mesece. Na avtocesto Beograd–Zagreb.« Na Reki je Hrast od udbe dobival naloge, kaj naj počne. A oficirju je odvrnil, da zdaj namerava študirati, ker bi rad nadomestil zamujeno. »Ne morem delati za udbo, je povedal.«

Ker je zavrnil sodelovanje z udbo, je Hrast dobil na grbo provokatorja. »Pojdiva v Italijo, mu je rekel. Da bo vse organiziral. S potniško ladjo sva šla na Mali Lošinj. In pištolo mi je dal, če bi jo morda potreboval. Na stranišču me je prestregel policaj v civilu. In me aretiral. S hitrim čolnom so me prepeljali na Reko. Pa za dva meseca v arest. In potem nazaj na Goli otok, kot dvomotorca.« Beseda »dvomotorec« je v golootoškem žargonu pomenila povratnika. »Obsojen sem bil na 24 mesecev. A sem ostal 27 mesecev. Pa še preiskovalni zapor …«

Režim je, kot dokazuje študija Martina Previšića, na Goli otok poslal okrog 16.000 ljudi. Dolžili so jih, da so privrženci Sovjetske zveze. Hrast je čutil zadoščenje, ker se Previšić v svoji disertaciji sklicuje tudi na njegovo knjigo Čas, ki ga ni.