Cerar: »Objektivne odgovornosti absolutno ne sprejemam«

»Zagotovo so bile v preteklosti storjene tudi napake na področju zunanje politike. Naj poudarim, da sem bil tudi sam skeptičen do tega, da s Hrvaško sklenemo arbitražni sporazum,« je v daljšem pogovoru, ki bo objavljen v jutrišnji izdaji Dela, povedal minister za zunanje zadeve Miro Cerar. »A, dejstvo je, da so državljani na referendumu sprejeli odločitev, da moramo v arbitražni sporazum. Referendum je razpisala takratna vlada Boruta Pahorja in referendumski izid je pač zavezujoč.«



Meja s Hrvaško je po ministrovih besedah zdaj končno določena, medtem ko »nesodelovanje Hrvaške in neizvršitev arbitražne odločbe pošilja v regijo in EU slab signal«, ki lahko ogrozi miroljubno sobivanje med državami. »Ne smemo dopustiti, da se manipulativna logika Hrvaške kjerkoli prime, za to pa so potrebna – poleg znanja, ki ga premoremo na ministrstvu veliko – tudi finančna sredstva, s katerimi bi financirali našo mrežo diplomatskih predstavništev v tujini.«
 

Odločitev je bila kolektivna

Na vprašanje, ali bi v primeru poraza Slovenije na sodišču EU sprejel objektivno odgovornost in odstopil s položaja ministra za zunanje zadeve, je nekdanji predsednik vlade, pod katerim se je država odločila za vložitev tožbe proti Hrvaški zaradi kršitev prava EU, odgovoril nikalno. »Objektivne odgovornosti absolutno ne sprejemam. Odločitev o vložitvi tožbe je bila namreč kolektivna, sprejela jo je celotna vlada, in ne jaz sam, resda sicer na moj predlog, tega ne skrivam in sem na to tudi ponosen. Za njeno vložitev smo dobili tudi izrazito politično podporo drugih strank.« Kot je dodal, temu takrat ni nasprotovala niti SDS.



Minister je komentiral tudi razmere znotraj vlade in Stranke modernega centra (SMC), ki jo je vodil vse do letošnjega kongresa, ko je štafeto predal Zdravku Počivalšku. »Nobena koalicija ni lahka, in tudi v tej koaliciji, če me že sprašujete po občutkih, se ne počutim povsem lagodno. Nenazadnje smo bili doslej eksistenčno odvisni od Levice, ki je marsikje rušila vladne napore in ni upala prevzeti odgovornosti ter vstopiti v vlado, ampak je ostala v ugodnem zaledju.« Skrbi ga, da pri funkcioniranju države tako opozicija kot koalicija v ospredje postavljata strankarski interes, šele nato državnega. Kot primer tega navaja razpravo o arbitraži v parlamentarni komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in afero s Sovo.