Na nitki

Niti v črnogledih napovedih ni bilo pričakovano, da bo generalni pravobranilec Sodišča EU Priit Pikamäe s takšno ostrino in, pravzaprav, vzvišenostjo zavrgel slovenske argumente v tožbi proti Hrvaški. Po lanskem mnenju pravne službe evropske komisije in, v manjši meri, ustni obravnavi letos poleti je bilo videti, kot da ima Slovenija v pravni argumentaciji premoč nad Hrvaško.

Pravobranilčevo mnenje samo po sebi nikakor ne napoveduje odločitve sodnikov. Tudi če bi sprejeli tožbo kot dopustno, ni nujno, da bi v drugi fazi vsebinsko podprli slovenske trditve o kršitvah. Toda: Estonec Pikamäe je nazorno pokazal, da lahko kot neodvisni predstavnik institucije ocenjuje položaj z argumentacijo z enako rdečo nitjo kot predstavniki vlade v Zagrebu.



Tako se lahko utemeljeno postavlja vprašanje, koliko od petnajstih sodnikov v velikem senatu (osnutek odločitve pripravi sodnik poročevalec) bi jih sploh lahko zagovarjalo stališče, ki bi v kateri od točk odstopalo od pravobranilčevega mnenja. V njem je kar nekaj nenavadnih ocen, denimo o slovenski želji, da poskuša s postopkom doseči izvršitev »sporne arbitražne razsodbe«.

​Poleg tega postopek proti Hrvaški po 259. členu pogodbe o delovanju poteka v posebnih okoliščinah. Predsednik sodišča Koen Lenaerts je kar javno podvomil o pravilni izbiri člena za obravnavano zadevo. Tudi zapleti z znamenitim pravnim mnenjem evropske komisije, ki naj bi bilo na koncu izločeno iz sodnega spisa, so vrgli senco na postopek.

Slovenska stran se bo prej ali slej morala vprašati, ali je izbrala pravo strategijo s hitenjem v sodni postopek, ki je po eni strani tvegan in nepredvidljiv, saj se z njim orje ledno. Ni se mogoče znebiti občutka, da se na sodišču v Luxembourgu – tako kot marsikje drugje – raje sploh ne vpletajo v zadevo, zaradi katere se že skoraj tri desetletja iskri v odnosih med sosedama.
Zapletenost in politična kočljivost zadeve pa po drugi strani ne more biti izgovor, da od arbitraže, ki je nastajala pod okriljem EU in je ob objavi razsodbe dobila široko podporo v mednarodni skupnosti, ostane le grenak spomin in zgolj še eno nerešeno vprašanje o meji na stari celini. Če tožba pade, bo za pot iz zagate treba poiskati več diplomatske in druge modrosti, kot je je bilo izkazane do zdaj.